Zrcalne slike združuje dejstvo, da je nosilec dela, ki ga je Kobal sicer že v preteklih ciklih mnogokrat prekrival z najrazličnejšimi snovmi in najdenimi predmeti, zrcalo. Prva slika, v kateri je uporabil učinek ogledala, je bila Meduza (Spomin na sliko Metke Krašovec)(1998). Bila je del cikla Časovnih ran, ki je nastajal med letoma 1997 in 1998. Z njim je Kobal v telo slike dokončno vpeljal simbolno rabo najdenega predmeta. Ready made je v slikovno površino vpenjal že v ciklih Prešnica (1992–1994) in Providence (1995–1997), a v portretih iz Časovnih ran ga je uporabljal na tak način, da je najdeni predmet pripovedoval zgodbo upodobljenca. Predmeti, ki jih je slikar vstavil v slike, so postali tvorna snov portretov. V slikah niso bili uporabljeni zgolj zaradi prikladne forme – pločevinke in vezja sestavljajo Maxa, so njegov sestavni del, bistvo njega samega, kakor ga vidi umetnik. Zvitki fotografskega filma so snov, ki tvori fotografa, nevarna rezila so vtkana v Bertokovo meso, zvočniki so oči Boruta Ličena… Predmeti so tu, da bi opozorili na bistvo človeka, hkrati pa razpirajo in ranijo telo slike. Upodobljeni subjekt je sestavljen iz svojih ran, te ga določajo, minuli trenutki so tisti, ki ustvarijo sedanjost. Izrabljeni, zavrženi in uporabljeni zavojčki filmov, cigaretni ogorki, pločevinke piva, britvice…, same po sebi ne pomenijo nič. Šele zgodovina uporabe vedno istih predmetov je tista, ki jim vdihne življenje. Na drugi strani oni določajo nas, so naš znak, nekaj kar nam je blizu, kar je naše, kar smo nekoč držali v rokah.

Kobal je prva dela iz širšega cikla Zrcalnih slik razstavil leta 2001 v novogoriški Mestni galeriji. Sedem let kasneje v isti galeriji predstavlja zadnja dela iz tega cikla. Na vprašanje, zakaj je pričel uporabljati zrcalo kot medij slike, ni mogoče dokončno odgovoriti. Zrcalo je na eni strani zgolj površina prek katere se v sliko vpiše opazovalec. Lahko služi kot (pol)prosojni ekran za katerim bivajo najdeni predmeti, ki gledalca vodijo k – vsaj delnemu – dešifriranju Kobalovih zgodb. Slika-zrcalo se spreminja z gledalčevim gibanjem pred njo. Šele po daljšem opazovanju postane njena površina tako prepustna, da se oko potopi tudi v prostor za prvo – zrcalno plastjo.

Zrcalo je Kobal uporabljal na različne načine – zanimala ga je njegova odbojnost, zrcalo pa je tudi izničeval, ga jedkal in čistil, tako, da je v zadnjih delih postalo nekakšna opna, pokrov zabojnika v katerem bivajo predmeti, ki skupaj s površino tvorijo podobo. Ko vstopimo v te podobe, vsajene v notranjosti zrcal in ustvarjene z raznolikimi materiali, se pred nami poleg podob družbe in navezav na podobe iz zgodovine umetnosti, razpre tudi polje umetnikove intime.

S Kronosovim prašumom (2006/7) so Kobalove slike dokončno prestopile mejo in postale objekti, skrinje, ki za steklom hranijo predmete in podobe. V tem ciklu je umetnik strnil lastno umetniško preteklost z vnovičnimi aluzijami na Prešnico iz začetka devetdesetih let, uporabo zrcal, Fontaninih ran; te so namesto ran postale odprtine za uho, ki prisluškuje vesolju, ali enooki avtoportret, ki zmore zapreti oko z zadrgo. Na drugi strani je v svoj opus spustil podobe vesolja povezane z znanstvenimi dosežki človeštva, raziskovanjem prostora in časa, pa tudi mitološkimi asociacijami, saj je Kobalova znanost vedno povezana z zgodbo in metafizičnim spoznanjem. Njegov odnos do umetnosti sodobnosti je postal neobremenjen in slike so kljub svoji zrcalni ploskosti postale dom kiparsko občutenih odlitkov človeških očes in ušes. Podobe so postale zamrznjene v slikah, trava Prešnice je za vekomaj ostala mirna pod zvezdnim nebom, ki je izjedkano nad njo.

Sledila je Poroka stoletij, delo s katerim je slikar nameraval zaključiti obdobje slik, ki so za nosilec uporabljale zrcala. Poroka stoletij je velika slikarska alegorija. Steklena slika meri kar 163 x 332 centimetrov. Kompozicija spominja na renesančno trikotniško ikonografijo sacra conversazione, toda motivika in materiali uporabljeni za nastanek dela pričajo, da gre za plod sodobnega časa. Kobal tudi tokrat ostaja eklektik, ki združuje nezdružljivo in to na koncu še prekrije z simboli, ki ostanejo po jedkanju zrcala. To je slika, ki je berljiva, pa vendar je ni moč do kraja razložiti. Je slika, kakršne nismo pričakovali od umetnika, ki je sicer vseskozi ostajal svoj, a se je hkrati prilagajal zahtevam in željam sodobnosti. Alegorija je statična slika, ki pripoveduje zgodbo o vsem za vse. Je slika na kateri so upodobljeni Miles Davis kakor angel znanilec, čigar zgodovino lahko peljemo do Kobalove Prešnice ali pa še dlje v preteklost, Slavoj Žižek kot veliki predstavnik filozofije sodobnosti in ženska figura – muza znanosti. Delo govori o triadi znanosti, umetnosti in filozofije. Umetnost se obrača k filozofiji, k tisti polovici slike, ki jo je ob koncu stoletja obsijal dan, medtem ko znanost – edina oseba v sliki, ki ji ne moremo dati osebnega imena; ostaja torej alegorična figura in ne subjekt, postavljena za angela v temo. Zdi se, da je poleg tega, da je slikar v sliki skušal upodobiti alegorijo duha neke civilizacije, pravzaprav napravil alegorijo lastne umetniške poti, v kateri se prepletajo prihodnost in zgodovina umetnosti, osebno in družbeno, umetnost, znanost in religija, Poroka stoletij je delo v katerem je Kobal predstavil lastni umetniški kredo, ki ga je negoval, razvijal in preoblikoval od začetkov svojega slikarstva, pa vendar so osnovni gradniki ostajali vedno isti.

Kljub navadno tako natanko načrtovanemu delu, ki ga mnogokrat zaznamujeta začetna in končna monumentalna slika cikla in veliki želji po vrnitvi k klasičnemu slikarskemu mediju – olju na platnu; kljub temu, da Kobal že vsaj leto ali pa še več pripravlja podobe, ki bodo služile za nastanek novih slik, se zrcala niso hotela umakniti iz njegovega ateljeja. Poleg njih so tu še varovalke, odslužene sklede in navoji, prazne pločevinke Laškega piva, žice, znak in obod kolesa – materiali, ki jih je v zrcalne skrinje spomina odložil umetnik.

Tokratno razstavo sestavljajo raznolika dela. Zdi se, kakor da bi Kobal želel povezati konce in znova zaključiti zgodbo. Kakor da želi zase, pa tudi za publiko, zgladiti možna popotovanja po Zrcalnih slikah. Da bi storil to, da bi zaključil pot po svetu zrcalnih podob, se zateče k ponovnem premisleku lastnega opusa zadnjih let. Tu so simboli, ki jih je razvil ob delu na Poroki stoletij, razbrazdani portret lahko povežemo s Časovnimi ranami, spet so tu Gozdovi, pa zapuščene tovarniške hale, stisnjene pločevinke, aluzije na glasbo in zgodovino umetnosti.

Kobalove zrcalne slike so iz leta v leto bolj izčiščene, znanstvene na eni in metafizične na drugi strani. Hkrati samega sebe, kakor da bi nasprotoval resnosti slik, iz cikla v cikel jemlje vse manj resno. Če se je prvih avtoportretih iz osemdesetih let predstavljal kot vitalen mladenič poln energije, kot nekakšen elegan iz devetnajstega stoletja in se je v Časovnih ranah upodobil kot friedrichovski romantični junak, je v tokratnem avtoportretu pred nami skorajda karikatura umetnika, ki pa je vendar čisto Kobal.

Slika, ki je zadnja – ZADNJA Zrcalna slika (pa bo res čisto zadnja?) – je gotovo delo Zrcaliti vajenca k soncu. Gre za ponoven poklon Duchampu, ki je močan vir Kobalovega dela vsaj od poznih devetdesetih let. Na sliki so kolo, sonce in strmina, ki jo mora vajenec premagati, da bi se vzpel k svetlobi. Nič čudnega ni, da je Kobala pritegnilo prav delo, ki ga je Duchamp leta 1914 ustvaril na notnem črtovju, saj je celoten umetnikov opus močno povezan z glasbo. A pred gledalcem je tudi jasen znak. STOJ! Ustavi se! Presekaj! Je to slika, ki je bolj kakor za gledalca narejena za umetnika samega? Se Kobal prek lastnega dela pravzaprav vseskozi pogovarja s seboj, se uči, raste, odkriva, raziskuje… Je vajenec, ki bi rad dosegel sonce?

Sonce je vseskozi pred njim. Umetnik se, kakor Sizif, znova in znova, iz cikla v cikel vzpenja proti njemu, a ga nikdar ne ujame. Pa se vrne, navzdol po strmini in začne znova. Nastal bo nov cikel, tokrat v olju. A gledalci vemo, da je tisto, kar ustvari med tem, ko se vzpenja; ko sam pri sebi ugotavlja, da bo večni vajenec, pravzaprav delo izkušenega mojstra.

Petja Grafenauer