Te slike nam skozi dolgo dobo govorijo o slikarstvu v epohi, ki ga ne dopušča, a vendarle »iz« slike, »iz« slikarstva. Vprašanje je zastavljeno, odgovor ni (ni še) mogoč. Podoba nemo govori, sprašuje brez vprašanj in odgovarja brez dokončnih definicij. Postavlja se na skrajno mesto, v ostri rob med klasičnim in postmodernim; kjer ni poti naprej in ne nazaj. In vendar vztraja v bližini, v odprtosti za novo. In v osami, v osamitvi slike in slikarstva.

Nemir kot valovanje: razgibanost, razgubnost v »zrcalu časa«: v času kot pozabi, v stanju nedejavnosti, kot ničes. Podoba kot v nič odtisnjen /vz/gib; tkanina, tkanje in telesnost: odtisnjeni, razgubani, razvalovani v trenutek, ki že postaja večnost. Ali drugače: Čas, odtisnjen v platno, v podlago, v temelj, v substrat; v vosek, v »himen«, v opno /u/podobitve. Kot pravi Derrida: »Neizbrisen je lahko izvirni odtis, odtis v primarni vosek … Vendar, kaj predstavlja nedotaknjen vosek, ki je pred vsakim možnim odtisom, ker je zunaj časa, ko je vse, kar bi lahko vplivalo nanj, v trenutku izoblikovanja … anahronično in anahronistično in tako nedoločeno, da ne prenese nobenega poimenovanja, kaj šele oblikovanja v vosku …«

Lahko bi rekli, da gre za svojevrsten »realizem« - nikakor pa za nadrealnost, vendar za realizem, ki ni mimetičen, posnemovalen, samo naivna odslikava, zrcaljenje stvari; v psihi, na podobi. Pri Šalamunu je pomembna zlitost z ravnino, ki izžareva v tihem, intenzivnem koloritu. Utrip potez, nanosi barve niso podrejeni naslikanim oblikam, vse je spojeno, vlito v en sam znak, ki je odprt in razumljiv, a tudi že skrivnosten. Naslikana predmetnost, upodobljen svet ne potrebuje varstva ne moči, saj je popolnoma zaprt in sebi samemu zadosten.

Nič čudenja, iskanja; nobene radovednosti, spoznanja. Svet varnosti, identitete, samoponovitve; kjer se ničesar ne zgubi. Nič manjka, a tudi nič dejanja. Podoba je končana, določena, edina in oddaljena oblika (čeprav se venomer ponavlja), povsem indiferentna do drugih form in vsebin. Ni serijska, asociativna, ničesar ne prenaša, pooblašča, povezuje; nič ne vsiljuje, sugerira. Končana se ponavlja, brez replike, zgodbe. Zravnana ploskve, ki /nam/ onemogoča prilastitev; da jo /po/vrnemo telesu. Snovna tišina, ki ničesar ne sporoča; znakovna vaba, ki še ni oznaka. Grafémsko skrivališče, nevtralizacija razlikovanja in premestitev.

Očitnost »medlih« likov v kromatični preprogi je napačna, videz in meja, ki je zaenkrat ni mogoče prestopiti. Mesto, ki se vedno znova kaže kot izginjanje obličja, in zretje v daljavo, kjer se v neskončnost širi prostor hystere, prostori notranje podobe. Zvijačnost likovne upodobitve, skrivnost kromatične koprene, kjer ni razlik, antinomije, polarizacije, ne genealogije. Zato dopušča slika v gledalcu nostalgične reminiscence, občutek pozabljenja. Privid, fiktivnost, ki osvoji pogled in zadržuje prostor, da ne pade vase; ki nas omamlja in zrcali; ki vsepovsod razširja prostor sredozemskih čutov ter doživljanja neba in morja, v jasno zaznanem horizontu.

Podoba je umirjena, v klasičnem okvirju, ne vdira onstran, ven iz platna, zdaj je pomembna razdelitev vznotraj in navznotraj, vse je zamišljeno v nótranji delitvi, vse je ujeto vase, v pre-tok, v pre-tkanje, vse je /že je/ in ni /ni še/, kot nizanje kopren, ki sevajo slikarski lumen. Pretekanje – pretok – kromatičnih nanosov, ki za seboj ne skrivajo nič drugega razen osnovne avtorjeve želje: naslikati svetlobne vzgibe. V tako razumljenem /pra/likovnem nosilcu je novo pojmovanje sevanja svetlobe in pogleda; podoba ni več preslikan nótranje-zunanji svet, temveč je vmesni prostor, ki ni več prevedljiv v drug jezik; saj je poetični zaslon kot »paravan« in »pregrinjalo« za slikarstvo. Torej ne gre za nek prevod predmetov v figuralnost, temveč za kázanje prostorov, ki jih v resnici ni, pa vendar vrejo, vstajajo od vsepovsod, kot živa in mobilna stvar.

V Šalamonovih delih je realnost kot celota, kot dejanskost, nepomembna, zunaj umetnine. Pomembna je samo instanca znamenj, forme, sloga in manire, ki so povezani z ugodjem in užitkom. V ponavljanju arhekulturnega modela gre v resnici za realnost in absentia, in vendar te podobe niso le izraz odsotnega sveta. V resnici so travmatične podobe, ki jih postavlja pasivni, a celostni subjekt. S pojmom travmatičnosti seveda mislimo na sanje o realnosti, ki jih /po Lacanu/ ni moč asimilirati, uprizoriti; in torej na podobe, ki v ponavljanju pričarajo privide naše Želje. Gre za »instanco travme, ki se nas spominja«, gre za idejo drugega prostora in za brezčasno točko med zaznavo in zavestjo; v omami in v uživanju v lepoti.

Šalamunove podobe so »zastóri« in »koprene«, o čemer bi lahko razpravljali z Lacanom, se pravi zastor-madež, v katerem se subjekt spozna, zagleda kot subjekt. Morda je zastor manj ustrezen términ za označitev teh podob, ker vedno mislimo pri tem na tisto, kar slika-zastor skriva, tj. na predmet kritja, prostor prikrivanja, predmetnost skritja. Bolj adekvaten je izraz koprena, saj govori iz sebe in za sebe, kot samosebnost /Selbstsein/ in samo/vz/držnost, se pravi stvar ali odnos, ki je zadosten /v/ samem sebi. Kar je v zvezi s svetlobo, ki jo slikar prvenstveno izraža, razišče, raziskuje: kot predmet (temeljno, osnovno »reč«) in témo, ki jo v svojem proizvajanju, se pravi slikanju, slikarstvu išče in se ji bliža, približuje kot neki – svojski in presodni – shizmi svojega poslanstva. Vse drugo, vse ostalo, je manj, je nepomembno; vse drugo: likovni pristopi in postopki so podrejeni tej osnovni témi in nalogi in poslanstvu slike in slikarstva.

V Šalamunovih delih gre za upodobitev kot funkcijo podobe v odnosu do pogleda, kjer lahko spregovorimo o t.i. skopični pulziji, ko je prav naš pogled – po Lacanu – »tisti objekt, ki smo nanj podzavestno in zavestno pozabili, a se nenehno vrača kot pulzionalno polje; kot fluidni mehanizem, ki preživi sleherno cepitev in prenese sleherni delitveni princip«. Slika je torej, če sledimo lacanovski analogiji, kot lamela, »nekaj popolnoma ploskega, kar se premika kot ameba … vendar zleze povsod skoz. In ker je to … v zvezi s tistim, kar spolno bitje zgubi v spolnosti, je – kakor je ameba v odnosu do spolnih bitij – nekaj nesmrtnega. Ta namreč preživi sleherno cepitev, prenese sleherni delitveni poseg … ta lamela, ta organ, katerega značilnost je, da ne obstaja, ki pa ni zato nič manj organ …, je libido. To je libido kot čisti življenjski nagon, se pravi nagon nesmrtnega življenja, neustavljivega življenja, življenja, ki samo ne potrebuje nikakršnega organa …« /Štirje temeljni koncepti psihoanalize/. Slika je vmesnost – himen – kot »vstopnica« za vstop v globeli in obskurnost jam, kavern, kjer vlada nezavedno. Slika kot himen torej, kot »zaščitniški zaslon« in vmesna stena (deviškosti, po Derridaju, v La dissémination), prefinjen zastor in koprena, ki ščiti nótranjost histere.

Andrej Medved