Anja Jerčič slike 2006/2007

Slike Anje Jerčič so vse monumentalnejše. Njihove dimenzije se večajo, rastlina v njih – v zadnjem času je med različnimi vrstami prevladala črna detelja – zaseda osrednje mesto in dominira v slikovnem polju. To je novo, čisto posebno, monumentalno slikarstvo, ki ne slavi več človeške podo- be kralja, vladarja, svetnika ali predsednika, niti ne delavca in tovarne. Če velja monumentalni format za tistega, ki je bil tradicionalno uporabljen za poveličevanje ideologij, potem je edina nova ideologija, ki bi jo lahko slavila velika slikarska dela Anje Jerčič - reprezentativni portreti črne detelje v nadnaravni velikosti, ekološka zavest.

Vendar slikarke sporočilo njenih slik ne zanima. Še malo si ne želi biti angažirana, še manj aktivistična, da bi na primer – sicer s svojimi posebnimi, za njeno delo značilnimi, slikarskimi sredstvi – nastopala na področju družbene kritike, kot to počne veliko njenih umetniških kolegov. Njeno slikarstvo je monumentalizirani intimizem, samosvoj beg pred resničnostjo in umikanje v laboratorijsko-delavniško-ateljejski prostor, kjer izolirano ustvarja.

Od te svoje zasebne izkušnje želi slikarka z nami deliti vznemirljivost ročnega dela s slikarskimi tehnikami. Za današnji visokotehnološki čas je takšno navdušenje skoraj blasfemično, vendar neizmerno skrivnostno in privlačno. Pritegujejo jo možnosti, ki jih ponuja slikarstvo v čisto obrtniškem smislu; po eni strani raziskovanje starih tradicionalnih tehnik – med njimi je na primer v domači kuhinji pripravljena jajčna tempera, po drugi strani pa jo pri- teguje preizkušanje novih orodij, predvsem ročnih in ne strojnih, kot so različno široke lopatice in čopiči. Svoje navdušenje nad predmeti iz trgovine s slikarskimi orodji razlaga na svež, osveščen in samokritičen način, kot vdor porabništva v svoje delo, saj se zaveda, da smo v sodobni kulturi navdu- šeni predvsem nad svobodno izbiro in bogastvom možnosti, ki jih ponujajo različni predmeti, četudi jih potem doma ne uporabljamo.

Slikarkina dela vzbujajo vtis natančne, skrbno pretehtane in vnaprej zamišljene zasnove. So poenotene kompozicije, pri katerih je figura – rastlina – postavljena centralno pred ozadje kot izoliran in s tem povzdignjen predmet. Slikarsko prizorišče je tako opredeljeno kot oder za predstavo z rastlino v glavni vlogi. Z značilnima arhitekturnima elementoma, lokom, apliciranim na dvodimenzionalno slikarsko površino, ki deluje prostorsko kot fragment oboka, in stopniščem, ki z zamiki dodatno vzbuja vtis poglabljanja prostora, namreč dobiva značaj zgodnjeiluzionistične prostorske slike, podobne renesančni. Opazna je dvojnost med podlago za figuro in nanjo nalepljenim likom, ki jo poudarja kombiniranje slikarskih postopkov. Podlaga je na- slikana v tehniki jajčne tempere, ki se redči z vodo in omogoča lazurne ali pollazurne barvne učinke, figura na njej pa je naslikana pastozno, z oljem, tako da taktilno izstopa iz podlage. Celota je vizualno poenotena s premazom z voščenim lakom. Proces nastajanja slike je preplet kontrole in eksperimenta; slikarka se nekaj časa spontano prepušča naključjem, ki jih z njeno pomočjo soustvarjata viskoznost barve ter tekstura platna, takoj zatem pa jih skrbno kontrolira in nadzorovano vključuje v zasnovo podobe, saj želi natančno pripraviti likovno kompozicijo, ki bo postala oder za rastlino.

Tudi naslovi slik Stopnišče, Veliko okno, Pasaža, Črno okno, Okna za razliko od prejšnjih slik, po večini Brez naslova, zdaj gledalca usmerjajo v razbi- ranje podob kot novih, dinamičnih prizorišč. Dogajanje v njih je zgoščeno na prestopanje s pogledom ali na fizično prehajanje. Slike tako pridobivajo identiteto predmetov, ki prikazujejo vnovič odkriti izgubljeni stik modernistične slike z resničnostjo, na katero se vežejo, vendar je ne interpretirajo. Stopnišče je prostor prehajanja predvsem v smeri vzpenjanja (k nebu), tako postane tudi slika prostor prehoda med dvema svetovoma. Prikazuje prehodno mejno stanje v prostorskem smislu, v prenesenem pomenu pa lahko tudi transliminalno stanje spreminjanja živega v mrtvo ali naravnega v umetno. K tej iluziji prispeva tudi plastenje barvnih nanosov, ki ga poudarja prekrivanje trilistne strukture pri detelji in igra pomenov, saj je razen rastlinski, list lahko tudi list papirja, ki predstavlja osnovno likovno polje, pri čemer je listanje kot plastenje nalaganje listov, kot naključno padanje listov jeseni, zaradi poljubnega ritma pa oblikuje naravno metaforo. Prehodi in plastenja kažejo na vmesnost stanja slike, ki niti ne predstavlja nekaj drugega, niti ni več avtonomni objekt, ki bi kazal le sam nase.

Anja Jerčič jemlje rastline iz svoje herbarijske baze. Njihovo serialnost – kar je pogosta poteza sodobne umetnosti –, značilno za njeno bazo, v kateri zbira črne detelje, premaguje s svojo subjektivno izbiro, ko se odloča, katero bo naslikala, presega pa z individualizacijo upodobljenega predmeta, ki je na videz brez vrednosti. Neugledna, drobna in nevidna rastlina, črna detelja, ki nikoli ne more vzbuditi občudovanja pri vrtičkarju ali ljubitelju cvetja, nepomembna pa je tudi v botaničnem smislu, doživi transformacijo. S poosebitvijo rastline se njena vloga menja, saj postane pomembna, vendar ima kot poveličani, osrednji objekt neke slike, še vedno identiteto predmeta, ki še išče svojo izjemnost. S tem posledično spreminja vsak poudarjeni, osrednji lik v sliki, kot na primer v slikarstvu privilegiranega, človeškega, v ornament. Povsod prisotna, povečana rastlina, je tako hkrati vzorec na podlagi in subjekt upodobitve. Oblikovanje v vzorčkih jemlje subjektivnost iznajdeni obliki in jo deindividualizira. Iz ustvarjanja vidnosti razlik pa se dehumanizirajoča tendenca preobrača v svoje nasprotje. Slike Anje Jerčič postajajo spomeniki efemernemu in v vsakdanjosti nevidnemu.

dr. Nadja Zgonik