V svojih delih se Kranjčeva osredotoča predvsem na figuraliko, kjer jo zanima človeško telo izključno kot nosilec duhovnih stanj in samo zato, ker ji pomeni najučinkovitejše sredstvo za intimno kontemplacijo o skrivnostnih dimenzijah življenja in občutenje minljivosti. Figuralika je stalno navzoča tako na njenih slikah, risbah, grafikah kot v kiparskih stvaritvah, ki pa vendarle igrajo dominantno vlogo v njenem umetniškem delovanju. Anjina ustvarjalnost temelji na študijskih raziskovanjih ter osebnih iskanjih in poglabljanjih v svet figuralike, vsebuje veliko znanega in pušča čar neodkritega. Nagovarja nas s pretresljivo ekspresivnostjo, skrajno občutljivostjo in prepričljivo izpovednostjo. S premišljenim ustvarjalnim procesom, vezanim le na uporabo rok, oblikuje skulpture iz mavca in voska, ki se v prepletu asociacij in novih videnj izoblikujejo v izpovedi z močno simbolno konotacijo.

V galerijskem prostoru dominirajo trije kiparski sklopi, ki so nastajali v zadnjih treh letih: Sence, Plesalca, Zarodki ter skulpturi Orfej in Evridika in Avtoportret, v katerih avtorica išče - kot sama pravi - »idealno likovno podobo« ter skuša poustvariti temeljno izkušnjo človeške eksistence v duhu zavedanja minljivosti in neizbežnosti smrti. Idealna likovna podoba po avtoričinem prepričanju ni le idealno rešen likovni problem ali v prostor pravilno postavljena kompozicija, temveč je esenca njene aktualne misli predvsem odkrivanje in odpiranje večnih vsebin, ki se ponavljajo kot nikoli dokončane zgodbe vse od začetka pa do danes, o katerih pišejo številni umetniki in filozofi: freudovski instinkt življenja in smrti, vprašanja o ljubezni, odsotnosti/prisotnosti duha …, skratka Življenje z veliko začetnico. Vselej jo zanima sporočilnost umetnine, kako se na edinstven in učinkovit način izraziti o teh večnih temah, da ljudi vznemiri, premakne. Še posebej v tej naglici sveta, ko nas zaradi eksplozije podatkov, nepregledne množice podob ter zaskrbljujočega stanja duha skoraj nič več ne premakne.

Sence, pet krčevitih teles, ki se komajda še dotikajo zemlje, predstavljajo žive prisotnosti v nas bivajočih bitij svetlobe, bitij, do katerih lepote pridemo preko tunela smrti, groze, bolečine. Šele ko se soočimo z našimi sencami in jih prečistimo, iztrgamo bolečino iz telesa, lahko pridemo do bitja, ki je brez spola, nekakšen hermafrodit, brez družbenih, zemeljskih vezi in spon. Do bitja, ki vse presega, je neskončno, sveto. Sence so razgaljena telesa, ki so živa in že skoraj mrtva, so neke vrste živa anatomija, »kostni kadavri«. Nekakšne »mumije, ki hodijo«, če si izposodimo Brdarjeve besede. Predstavljajo sublimno stanje med svetlobo in temo, med vzdihom in izdihom, med Življenjem in Smrtjo.

Podobna vprašanja odpira tudi v impozantni skulpturi z naslovom Plesalca. Moški in ženska, ki plešeta, sta v večnem gibanju, hkrati se obračata navzven in se zapirata vase. Z nogami se odrivata eden od drugega, z rokami se iščeta, približujeta. V njiju živi poseben eros, ki dva principa: moški – ženski poveže v eno in hkrati ju razdvaja. Telesi sta mesnati, težki, kot je težka in navidez brezizhodna situacija, v kateri sta se znašla. Pred nami se odvija simbolična meditacija o usodi človeškega življenja med tostranstvom in onostranstvom, ki iz zavedanja omejenosti obstajanja hrepeni k svetlobi spoznanja in odrešitve.

Pri Kranjčevi se zavest, da biti pomeni biti za smrt, artikulira v značilni figuri zarodka iz pigmentiranega voska, ki jo zaznamuje telo z zakrnelimi okončinami in velika ovalna glava s praznimi ali z votlimi očmi. Serija zarodkov je predvsem podoba duhovnega stanja, lebdečega trajanja, trpnega bivanja na meji med rojstvom in smrtjo, ki obkroža pravkar rojeno bitje, vrženo v svetost in samoto bivanja. Gledalca osupne prav zaradi te svoje neizbežne ujetosti v usodo nenehnega minevanja.

To ambivalentno stanje, tesnoba ob spoznanju majhnosti in omejenosti človeškega življenja ter hkrati hrepenenje in zazrtost v nadzemeljsko resničnost, je na docela avtentičen in sugestivno oseben način izraženo tudi v skulpturah Orfej in Evridika ter Avtoportret.

Pričujoče kiparstvo je polno različnih reminiscenc, citatov iz zgodovine likovne umetnosti, je preplet klasičnega z modernim (klasičnega v smislu antičnega in modernega v smislu modernizma), pa vendar tako samosvoje. Kiparstvo (p)osebnega sveta. Lahko ga vzporejamo s kiparstvom Dube Sambolec, Luja Vodopivca, Jakova Brdarja in Mirsada Begića (zlasti slednja jo že od ustvarjalnih začetkov fascinirata in inspirirata), ki jih je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja družila zavezanost arhetipskim formam, čutnemu inkarnatu, telesnemu in erotičnemu v kiparstvu in ga Andrej Medved označuje kot »kiparstvo de profundis«. …»Kiparstvo kot simbolična projekcija in čutni inkarnat odkriva notranje življenje forme, ki se nam tu in tam zazdi kot embrio ali kadaver, ali kot Feniks, ki se dviga iz ognjenih zubljev.« To globoko osebno, eksistencialno kiparstvo črpa navdih tudi iz zelo močne slikarske smeri druge polovice 20. stoletja pri nas, ki »usojeno dramo in tragiko ljudske eksistence globinsko gradi v same duhovne temelje«, to je po Tomažu Brejcu slikarstvo »temnega modernizma«, tematsko in čutno pa je kiparki še bližji slikar Zdenko Huzjan.

Sama postavitev skulptur v krožni galerijski prostor, ki že sam po sebi skriva veliko simbolike, ponazarja ritem naravnega cikla, v katerem sta začetek in konec, rojstvo in smrt le del večnega kroga življenja. Toda neizpodbitno dejstvo, da je človek neločljivi del narave in zato nujno podrejen njenim zakonitostim, v ničemer ne spremeni njegove enkratnosti in izjemnosti, ki je v tem, da se zaveda lastnega konca in prek njega ozavesti tudi samega sebe. V dojemanju te višje zavesti namreč nastaja povsem nov svet, tako drugačen od narave. V njem se porajajo vsa bistvena vprašanja humanizma, človekova svoboda, njegovo mišljenje, delovanje in ustvarjalnost. V zavedanju minljivosti življenja in gotovosti smrti se torej skriva bistvo tuzemskega bivanja. Poanta kiparskega snovanja Anje Kranjc pa je v tem, da temeljno resnico, ki se nam v toku življenja nenehno izmika, namreč da smo ljudje umrljiva bitja z omejenim časom in možnostmi spoznanja, na povsem avtonomen način prepričljivo vizualizira.

Pavla Jarc