Ta hip sta na ogled dve njeni postavitvi z naslovom DIVERSITÉ, ki sta vključeni v praznovanje 20. obletnice pobratenja med mestoma Pariz in Berlin. Tokrat se je Cunoldijeva lotila mentalnih meja, ki jih je konkretno našla v psihiatričnih klinikah. »Zanima me zgodovina norosti znotraj družbe, zanimajo

me močne spremembe, kakršne so se zgodile denimo v psihiatriji.« V Pariški Loges de Viel (Hôpital de la Salpetriere), psihiatrični kliniki za ženske (v kateri je deloval znani nevrolog in artist Jean-Martin Charcot in na kateri je študiral tudi Freud), je tako na nekdanjih počivališčih zapisala hystérie – hypnose, mémoire – graphique – visuelle, mémoire – psychologique – organique, volonté – intelligence, signes – mouvement, photographie – neurologie idr. Fotografije te postavitve so ta hip na ogled tudi v berlinski psihiatrični kliniki Wilhelm-Griesinger-Haus, Charité. Cunoldijeva relativizira čas in kaže na njegove transformacije.

Gorica jo zanima kot proces povezovanja dveh mest. Ob vstopu Slovenije v EU je državi povezala s fascinantno instalacijo; na okna goriške občinske stavbe je zalepila fotografije ruševin Attemsovega gradu v Vipavskem Križu in tako s plemiško družino Attems, katere potomka je tudi sama, vzpostavila ponovno skupno pokrajino. In potem novogoriška Mestna galerija, kjer jo ponovno prevzame ideja prostora, razdeljenega na vzhod in zahod ter istočasno sama arhitektura galerije. V tej centralni arhitekturi simbolno vidi novo središčnost novega evropskega območja. Vidi transformacijo, ki se bo zgodila s padcem meje, spremlja konkretne politične in družbene akcije ter jih zgosti v besede spotoma – skupaj – postaja – accord – place – carrefour, transito – odsotnost – prisotnost – razum – tempo – zvok – sito, filozofija – soočenje – sprache – dialog – proga – vielfalt.

Annibel Cunoldi Attems iz družbenega geniusa loci iztiska nekakšne psihograme, besedne konstrukcije, ki pa niso literatura. Preden so postale konceptualna umetnost, so bile običajne besede. Spomnimo se Barnetta Newmana, ki pravi: »Da bi bilo umetniško delo res umetniško, se mora dvigniti nad slovnico in sintakso.« Čiste besede navadno lepi na transparentne materiale, najpogosteje steklo, da jih zagledamo šele, ko se zazremo v daljavo. Uporablja besede, ki niso ne povedi niti izjave in bolj kot iz intime izhajajo iz vokabularja kolektivnega spomina na ravni umetnost – evolucija – zavedanje zgodovine. V tem smislu ga dekonstruira, saj prikazuje, da značilnosti filozofskega, znanstvenega, ideološkega, psihoanalitičnega, umetniškega diskurza niso nekaj naravnega in samo po sebi razumljivega, temveč so produkti specifičnih zgodovinskih in geografskih, strateških diskurzov oziroma modelov konstituiranja kulture.

Cunoldijeva v svojem delu izhaja iz humanistične tradicije evropskega prostora, ob močnem zavedanju modernistične in avantgardne tradicije, z veliko pozornostjo se vključuje v sodobne umetniške prakse, zanima jo umetniško vznikanje v goriškem prostoru. Nenazadnje nas njen priimek spomni na plemstvo, ki je v svojih renesančnih in baročnih palačah od nekdaj rado gostilo evropske osebnosti, da so z njimi razpravljali o najnovejšem dogajanju po svetu. Umetnica, potomka Attemsovih, ljudi išče po evropskih mestih, spoznava kulturne in politične situacije, jih sooča s preteklostjo in s pomočjo kulture vzpostavlja okolja za refleksijo o nas samih. Klavdija Figelj

Klavdija Figelj