Če nam na misel ne pride nič pametnejšega, lahko na razstavi razberemo, da življenje umetnika Arjana Pregla ni prav nič filmsko, temveč bolj podobno življenju evropovprečneža. Ko kukam v njegovo zasebnost in poskušam razbrati, ali pri Preglovih večkrat jedo kar med delom ali pa si za obroke vzamejo potreben čas, me ne obide niti kanec zavisti, ampak bolj empatija z mladim očkom. Zapisi izdajajo, da umetnik spi in se ukvarja s hčerko, potem pa še nekaj malega postori, uredi birokracijo, skuha, preživi nekaj časa v kopalnici in prebere kakšno knjigo. Tistih zanimivejših delov, ki so povezani s predstavo o nebrzdanih užitkih, skorajda ne najdemo na njegovih dnevnih seznamih. Da, med zapisi je nekaj nevsakdanjih opravkov: iskanje smrečice za »novoletno jelko«, kurjenje ognja v kaminu, čas, namenjen pogrebom, previjanju ali seksu in masturbiranju, pa vendar so takšni dogodki tudi na seznamih naših življenj in so statistično pravzaprav zanemarljivi.

Sto dvajset dni Arjana Pregla se leta 2012 ni odvijalo na enak način kakor de Sadovih 120 dni Sodome iz davnega 1785, od koder je umetnik tudi prevzel ime projekta in si odredil 120 dnevni delovnik. Pregl se ni zaprl v Saint-Martin-de-Belleville in ob njegovi selitvi v Bruselj z njim ni odšlo 46 mladeničev in mladenk, da bi navdihovali sladostrastje vse do bridkega konca. Z njim sta odpotovali partnerica in hči in bridkega konca ni bilo, ampak je po 120 dnevih prišel le še en dan. Toda ta se je razlikoval od prejšnjih, saj je 120 dni projekta minilo in čas, ki je potekel za zapisovanje o minevanju časa, za računanje in oblikovanje grafov, za modeliranje, je potekel. Pregl ta čas zdaj verjetno uporablja drugače, a dvomim, da je vanj vnesel bistveno bolj razburljive reči od tistih, ki jih je do minute natančno zapisoval in razgalil pred publiko.

240 listov – polovico sestavljajo zapisi o potekih dni, drugo pa izračuni in skica grafa – sestavlja resničnostno nanizanko nekje med zapisom in risbo. Na tej podlagi nastajajo majhne slike iz mase Fimo, ki takoj spomnijo na žeton in menjalno sredstvo. Barvni krogi, nastali na temelju zbranih podatkov, pa so, po Preglovih besedah, tudi nekakšen »visokomodernistični Facebook«. Tega umetnik redno uporablja tudi v njegovi originalni inačici in nas preseneča s humornimi visokomodernističnimi banalnostmi, kakršna je npr.: »Že se kažejo resne razpoke med mano in mano. Kje imam kremo za roke?« 2

Na razstavljenih risbah beremo o organiziranosti Preglovih dni: o času za higieno in masturbacijo, o času za ukvarjanje z otrokom, o času za hranjenje in oblačenje ... Umetnik se je zavezal ideji in razstavil 240 listov z natančnimi zapiski o minevanju svojega življenja. Poleg dnevnih banalnosti je najbolj zanimiv pravzaprav čas, ki ga je Pregl porabil za zapisovanje o času. Je tristramski vložek v celotno zgodbo, vendar je Pregl očitni zmagovalec postinformacijske družbe, ki porabo časa omeji. Nima toliko časa, da bi mogel pripovedovati, kako je porabil čas, in namesto pripovedi ustvari razpredelnico. In s tem Preglova realnost pokaže, kako je kapitalizem pomanjkanje časa, da bi govorili o času, nadomestil s storilnostjo tabel, preračunavanja in tortnih grafikonov, ki so jih iznašli šele 34 let zatem, ko je izšel zadnji zvezek Življenja in mnenj Tristrama Shandyja.

Čas je denar, nas je menda učil že Benjamin Franklin, in to grozljivo misel smo pohlevno sprejeli. Čas je valuta, kaže umetnik, in svojih 120 dni menja za čas obiskovalcev razstave. Njegovi dnevi so se prelili v objekte, vsaka izmed 120 slik-žetonov je postala vzorec umetnikovega dne. Ure strahu, veselja, jeze, rutine, navdušenja, pričakovanja, praznine, zbranosti ali miru so spremenjene v izseke kroga iz cenene modelirne mase Fimo.3

Če si na priloženi seznam do minute natančno zapišete, kako je minil vaš dan, lahko svoje delo zamenjate za enega izmed žetonov in si prisvojite umetnino. Če ste pri Preglovem projektu 299 kosmatih (2010) umetniško delo plačali (in si morali poleg tega izmisliti nov kosmat motiv), je tokrat sredstvo menjave vaš čas. Pregl mu bo dodal nekaj svojega in vaš dan spremenil v barvito okroglo abstrakcijo. Kup dni, ki bo naraščal v galeriji, bodo sestavljale neberljive podobe o življenju. Iz njih bomo lahko razbrali le, koliko časa, ne pa tudi, kaj je posameznik tisti dan počel.

Ti novi žetoni – žetoni drugega reda – bodo torej simbolno vredni še več, dobiček pa bo na vseh straneh. Vi boste imeli žeton, Pregl pa projekt. Vsi bomo dali tisto, kar imamo, vendar nam stalno uhaja – čas. Ekonomsko neutemeljena poraba časa je eden ključnih elementov projekta. Ko nam jo Pregl podtakne, poskrbi, da v naše misli skorajda nezavedno vstopijo tudi nova spoznanja in razmišljanja o minevanju, uporabi in organizaciji časa ter naši vpetosti v okvire sodobnosti.

Masa Fimo je značilna za uporabo v prostočasnih dejavnostih – iz nje kreativne in kreativni oblikujemo nakit in spominke, uporabljajo jo v vrtcih, šolah – pa tudi v umetnosti: uporablja jo Thomas Schütte, da demistificira koncepte moči in oblasti ter jo nato proda za 600 000 evrov, na zanimiv način jo v Avstraliji izrabi mlajša umetnica Emma White, izjemno natančno izdelan kič pa proizvaja Kathy Shepard.

Če primerjamo natančnost form, ki ju dosegata miniaturna miza s pogrinjkom kreativne nekdanje šivilje Kathy Shepard s tortnimi grafikoni, s katerimi Pregl predstavi razrez svojih 120 dni življenja na ravnici, je gotovo, da umetnika ne zanima znanstvena ali statistična natančnost. Masa Fimo je  še ena od prostočasnih dejavnosti, ki jih prenese v svet 'sodobne umetnosti' in potem opazuje, kaj se zgodi. Morda je to najvidneje storil leta 2007 s projektom Fan Art/Umetnost prihodnosti. Morda pa v svet hobijev pravzaprav prenaša sodobno umetnost in poznavalcem sporoča, da je ploskovita abstrakcija mogoča le še kot hobi?

Slika-žeton je dokumentacija projekta, vendar jo Pregl spremeni še v nekaj več, v zgodbo o slikarstvu … Razdeljen v barvne ploskve je v kontekstu umetnikovega opusa in galerijske postavitve žeton hkrati tudi abstraktna slika, ki brez legende o tem, kaj predstavlja, ne pove ničesar. Spremeni se v barvne ploskve, ki sporočajo le obliko, barvo in površino. Izpolnjuje vse modernistične zahteve in gotovo ne bi povzročil večjega začudenja, če bi bil npr. del Greenbergovega izbora za razstavo Post Painterly Abstraction (1964), razstave The Responsive Eye (1965) ali pa celo bližnjih Novih tendenc (1961–1973). Pol stoletja kasneje Pregl abstrakcije uporabi tako, da ohrani apropriacijo modernističnih tem za pripoved navidezno banalnih vsebin, ki pa so v resnici mnogo manj banalne, kakor se zdijo.

Kakor veliki modernisti, tudi on v slike-žetone prenese svoje najbolj intimne življenjske izkušnje in jih spremeni v barve in oblike. Zapisi in grafi 'znanstveno dokažejo', da se je prenos iz življenja v sliko dejansko zgodil. A Preglov projekt kaže življenje drugačno od poskusa izražanja 'najglobljih resnic o človeku in vesolju', kakršne je iskal modernizem. Pregl kaže vsakdanjik takšen, kakršen je, organiziran in banalen. Naj to pomeni, da so ta dela cinična, ali pa, da so realna, ko se spogledujejo iz oči v oči in soočijo z eno od resnic o življenju tistega, ki jih je ustvaril?

Barve in oblike slik-žetonov včasih nastajajo spontano in jih določi avtorjeva subjektivnost, tu in tam pa se Pregl nasloni na tradicijo in ustvari vzporednico Georgeu de La Touru, pa rdeči seriji Metke Krašovec, plastenjem Andreja Jemca ali barvnim kombinacijam Neo Geo ... Možnost impulza za nastanek ponudijo potujoči oblaki, meseni kolorit pornografskih revij – spomnimo se na umetnikove Prekleto dobre ženske slikarke (2006) – ali pa struktura mrežastih nogavic. Nekatere slike so narejene iz 'ostankov' mase prejšnjih dni in se prav tako vežejo na njegove prejšnje cikle, npr. na Olje na Biblijo in našega Tita (2005–2006). Potrjujejo, da je umetnik privrženec reciklaže, tako v temah del kakor tudi pri uporabi materiala oz. medija, v katerem se te udejanjijo. Potem so tu še slike-žetoni, ki nastanejo z duchampovsko izbiro in njihovo barvno skalo določijo npr. barve državnih zastav. To je strategija, podobna tisti, ki jo je Pregl že večkrat uporabil pri ustvarjanju in se najvidneje kaže v ciklu štirih slik Papirnati robčki, ki sem jih pomotoma opral skupaj s hlačami (2008), ki prikazujejo, kar opisuje naslov.

Statistični ready-made element tortnega grafa je nosilec in medij Preglovih slik, ki so istočasno vizualizacija podatkov in abstraktna slika, dvojna igra z barvo kot nosilko informacije, umetniško delo in igra z zgodovino umetnosti, samorazgaljenje in komentar življenja v poznem kapitalizmu. Predvsem pa so grafikoni delo slikarja, le da je tu užitek nanašanja barv na platno zamenjan z užitkom oblikovanja modelirne mase.

Beleženje je dejavnost, ki jo navadno opravljamo zato, da pridemo do informacij. Podatke zapisujemo , da ugotovimo stanje stvari: »Koliko je še denarja na bančnem računu?«, »Ali v resnici zaužijem preveč kalorij?« ali pa »Kdo je prejšnji teden opravil večino domačih opravil?« Temu sledijo primerni ukrepi: prenehamo zapravljati, privoščimo si dodaten kos torte ali pa moramo večkrat vzeti metlo v roke. Pregl si je neumorno zapisoval, kako porabi svoj čas, in v elektronskem sporočilu hkrati zapisal, da tudi sam čuti željo »narediti več«. 4 Kakor večino svetovne populacije, ujete v primež strašljivega kapitalizma, tudi umetnike stiska steznik čim večje storilnosti, ki se ne ozira na potrebe kreativnega delovanja. Spi manj, bodi več z otrokom, naslikaj dovolj kvalitetnih slik za razstavo, hitreje jej, kuhaj, pospravljaj, opusti čas z družino, kadar pa si z njimi, ne poležavaj na kavču, ampak se angažiraj in tudi ta čas naj bo kvaliteten. Mislite, da bi si pri takšnem tempu, ko so med enim opravkom možgani zasedeni z razmislekom o naslednjih dveh, v pradavnini lahko izmislili kolo? Iznašli kitaro? Da bi napisali Sveto pismo? Kje pa. Še pripovedovati si ga ne bi imeli časa. Morda pa bi ga sestavili iz grafov in seznamov. Bi bilo videti takole? Jezus: prehranjevanje 2, spanje 5, molitev 1, tesanje 5, klepet 2, čudeži 2, lenobno poležavanje 3, pridige 1, osebna higiena 3.

Kreativnost zahteva veliko navidezne nedejavnosti, ki jo, prevedeno v storilnostne termine, sestavljajo: izobraževanje, sestavljanje strategije in psihična priprava. Toda danes so celo tisti, ki od njih pričakujemo, da so posebej kreativni, vrženi v stroj »naredi več«! Morda se počutijo še nekoliko slabše od nas povprečnežev. Potem ko so v istem dnevu oblikovali, poučevali, stregli ali opravljali kakšno drugo prekerno dejavnost za denar, slikali za razstavo in pozno zvečer napisali še prošnjo za rezidenco, zraven pa žonglirali med otroci in vsakdanjimi opravki, na internetnih straneh prepoznajo, da je kultura postala tisto prazno mesto, ki so ga neetična politika, slabo zastavljen šolski program in splošno stanje duha v državi izbrali za očiščevalno korito, kamor državljan s sebe na spletne strani spere gnojnico minulega dne. Morda zapiše nekaj takega, kar mu je v službi zasikal nadrejeni: »Torej, če želite spet svojo ministrstvo boste morali tudi kaj konkretno narediti na področju kulture ne pa da se samo prehranjujete na? račun nas davkoplačevakcev [Sic!],« 5 ali »KOKS....pojdite čimprej na trg dela in si zaslužite kruheka z svijimi rokicami !!!, [Sic!]« 6 Seveda ni le kultura tista, ki je ogrožena, le tako šibka se zdi, da je postala eden od grešnih kozlov. Toda danes so na tapeti skorajda vse socialne pridobitve, ki jih je izbojevalo odporniško gibanje po drugi svetovni vojni. 7 In rešitev ni v sovraštvu izkoriščanih do izkoriščanih, temveč v ustvarjanju skupnosti, kjer umetnost in kultura složno sodelujeta z drugimi dejavnostmi v želji po spremembi etike sistema.

Z odhodom socializma smo izgubili zaupanje v skupnost in se razdrobili na tisoče interesnih skupin, ki skušajo, naščeperjene ena proti drugi, zagrabiti svoj košček pogače. Seveda, saj ni časa za razmislek, sistem od nas zahteva stalno akcijo in produkcijo. Stop! Proti izgorelosti naj vas varuje tale misel iz prejšnjega stoletja: »Naj se na čelu lenobe bere, da je začetek vsega dela, brez nje ne bi bilo dela; bila je na samem začetku in s pomočjo prekletstva dela mora vzpostaviti svoj novi raj. Narodi se bojijo lenobe in preganjajo tiste, ki jo sprejemajo. Vse to se dogaja zato, ker je nihče ni dojel kot resnice, ker so jo označili kot ‘Mater vseh pregreh’, ona pa je mati življenja.« 8

Zato zapravljajmo svoj čas in naj bo na vsakem izmed tortnih grafov drugega reda velik kos, ki bo predstavljal lenarjenje. In Arjan, je lahko ta kos nebeško moder? Morda je lenarjenje tisti kos grafikona, ki pomeni pobeg iz vpetosti v biopolitiko časa, kjer naš čas odmerja nekdo drug. Lenobe skorajda nikdar ne bomo našli v idealizirani kapitalistični podobi posameznikovega dne. 9

Sodobni kapitalizem potrebuje idealizirano podobo marljivega posameznika, ki s svojim časom ravna smiselno in storilno, saj mora v nas vzbuditi željo po takšnem ravnanju in seveda storilnosti. Kjer nastaja več, je mogoče več prodati, je logika razmišljanja. Toda več ima svojo ceno, ki se imenuje nezadovoljstvo, jeza, živčnost, izčrpanost in morda na koncu še otopelost in praznina. Torej, navijam za vnos lenobe in lenarjenja v kose grafikona, za zapravljanje časa in uživanje v tem, kar se bo ob tem v tistih nekaj urah zgodilo nam in ne našim znancem z ulice ali iz pogrošnih revij. Seveda je tu takoj namišljena težava. Si to lahko privoščim? Toda prav iz lenobnega sanjarjenja lahko vzklije kal upora proti vse večji ujetosti v spone časa, ki nam jih natika sistem. Morda se tu skriva možnost svobodnejšega jutrišnjega dne. Kajti iz lenobe se rodi ustvarjanje in: »Ustvarjati pomeni upirati se, upirati se pomeni ustvarjati.« 10

Petja Grafenauer

1 »Pridnost in lenoba«, Angelček, otrokom učitelj in prijatelj, 14/3, Društvo pripravniški dom, Ljubljana, 1. 3. 1906, str. 36.
2 http://www.facebook.com/profile.php?id=1285255737, ogledano 22. 2. 2012 (samo za člane).
3 Smem v kataloškem besedilu material, ki ga Pregl uporablja imenovati cenen? Kaj si bo mislila publika, ki verjame, da umetnost ne sme biti cenena? Cenenost materiala je pomembna zaradi koncepta. Tema in material, ki ju je umetnik izbral, z banalnim pokažeta na tisto, kar ni banalno. Material govori o ostalinah ločevanja na visoko in nizko v sodobnosti, tema pa je zgodba o življenju, kakršno je v resnici – zmerno nizko z občasnimi izboljšanji. Zato, in ne zaradi marmorja, brona ali litega železa, si želim lastiti Preglov žeton. Vsakič, ko ga bom zaznala, me bo spomnil na projekt, ki mi je blizu, saj govori tudi o meni.
4 Korespondenca prek elektronske pošte, arhiv avtorice, 26. 1. 2012
5 http://www.youtube.com/all_comments?v=YZrEu6snBrc, ogledano 19. 2. 2012.
6 http://www.delo.si/novice/slovenija/koks-napovedal-nepokorscino.html, ogledano 19. 2. 2012.
7 Glej npr. Stéphane Hessel, Dvignite se, Sanje, Ljubljana 2011.
8 Kazimir Maljevič, »Lenoba – prava resnica človeštva«, Boj proti delu, Krt, knjižnica revolucionarne teorije, 28, Ljubljana 1985, str. 91.
9 Bi svoj dan znancu opisali takole? »Najprej sem kake tri ure poležavala in na pol spala. Zato sem za pol ure zamudila na sestanek, ko pa pridem domov se bom zavlekla na zofo, razmišljala in opazovala igranje sončnih žarkov na kupih umazanega perila …«
10 Stéhane Hessel, Ibid, str. 45.

Računovodje naših življenj

Postindustrijska družba je na eni strani povzdignila v umetniško delo samo življenje kot tako, na drugi strani pa je zvedla posameznika na nekakšnega računovodjo, ki mora nenehno meriti svoje uspehe, zapisovati svoje delovanje in presojati, kako blizu je samo-postavljenim idealom. Knjige za samo-pomoč in internetne strani so polne različnih razpredelnic, kamor posamezniki vpisujejo svoje delovanje in merijo svoje uspehe. Če na primer želimo shujšati, bomo dobili veliko nasvetov, kako lahko najhitreje dosežemo svoj cilj, če bomo zapisovali vse, kar pojemo, merili kalorije živil ter hkrati beležili tudi vse dnevno premikanje, ki nam pomaga te kalorije porabljati. Tisti, ki si želijo res natančne podatke o porabi kalorij, si lahko pomagajo s posebnimi napravami, ki si jih pripnejo na telo in ki nenehno merijo, koliko energije porabljajo med tekom, sedenjem, hojo in celo spanjem.

Merjenje, preverjanje, računanje, beleženje so dejavnosti, ki so zelo povezane z razvojem kapitalistične družbe. Slednja je vselej temeljila na ideji, da je mezda proletariata nekaj, kar je merljivo z urami vloženega dela. Proletariat je v preteklosti bil boj za zmanjšanje vloženih ur dela in povečevanje mezd. Z razvojem potrošniške družbe pa je pomemben merilec postalo tudi, s koliko urami vloženega dela si posameznik lahko kupi nek želeni potrošni izdelek. Standard določene družbe se tako pogosto meri s tem, koliko ur mora povprečen delavec delati, da si lahko na primer kupi televizor ali običajni avto. Paradoksno pa potrošniška družbe ne meri časa, ki ga posameznik porabi za samo potrošništvo. Ure in ure, ki jih ljudje poleg denarja porabljajo v nakupovalnih središčih, so razumljene kot zabava oz. svobodno izbrano preživljanje prostega časa in ne kot dodatno delo, ki ga je mezdni delavec primoran opravljati, da velja za učinkovitega potrošnika.

Arjan Pregl se je v svojem umetniškem projektu lotil zagat merjenja in beleženja, na katerem temelji sodobna potrošniška družba, tako da je štiri mesece beležil vso svojo dnevno aktivnost ter nato oblikoval vizualen material – barvne slike, ki spominjajo na nekakšne krožne mavrice. Barve v teh okroglih slikah so razdeljene na različno velika polja in so videti kot kodifikacija posebnega zapisa.

Beleženje, merjenje, vrednotenje, računanje običajno delujejo kot skrajno suhoparno početje. Pri Preglu pa to početje preko barv, ki jih uporablja v svojih slikah, naenkrat dobi drugo dimenzijo. Ob barvah pričnemo razmišljati, ali je njihov določen odtenek vezan na užitek, ki ga je avtor imel ob določeni dejavnosti in ali barvna paleta sledi ustaljenim predstavam o tem, kaj naj bi določena barva pomenila in kakšne občutke naj bi v opazovalcu pustila. Ko na primer opremljamo stanovanje, nam popularni mediji pogosto odsvetujejo uporabo rdeče barve v spalnici ali preveč temnih barv v dnevnem prostoru. Zelena, oranžna in topla rumena so barve, ki jih mnogokrat srečamo v prostorih, kjer se družina zadržuje čez dan. Modra in roza pa domujeta v otroških sobah in spalnicah. Ob Preglovih slikah ugibamo, katera njegova dejavnost v dnevu je označena z določeno barvo. Slike postanejo nekakšen rebus, ki ga gledalec rešuje tako, da poskuša najti podobnosti med dvema slikama ter uganiti, kaj menjava barv pomeni. Hkrati pa se gledalec sprašuje, ali intenzivnost barv pomeni intenzivnost umetnikove izkušnje, ki jo je ta najprej časovno zabeležil, potem pa jo poskušal upodobiti z vizualnimi sredstvi.

Preglov projekt gledalca postavi v vlogo voajerja. Ob branju razpredelnice različnih Preglovih dnevnih dejavnosti, je gledalec povabljen, da postane opazovalec Preglovega življenja. Toda tu ne gre za podobno izkušnjo kot je opazovanje tujih življenj nekaterih ljudi, ki se snemajo in neposredno prenašajo po spletu. Pregl svoje življenje razgalja preko kodificiranega sistema časovnega merjenja in gledalcu predstavlja tako seznam svojih dnevnih opravil kot tudi njihovo časovno trajanje. Gledalec se ob branju Preglovih zapisov nehote prične z umetnikom primerjati in ga ocenjevati. Začne se spraševati, ali sam porabi dovolj časa za določeno dnevno dejavnost, ali morda obstajajo kakšni standardi, koliko časa naj bi se z nečem na dan ukvarjali, ali je bilo dovolj spanja, časa za družino, ljubezen in podobno. Zapisovanje tako nehote postane ocenjevanje. In prav tu je zagata sodobne družbe, ki posameznika nagovarja, da postane bolj učinkovit z nenehnim beleženjem svojih dejavnosti.

Mnoge korporacije danes ljudem na vodilnih mestih priskrbijo svetovalce, ki jim pomagajo pri organizaciji njihovega delovnega časa. Običajno so prvi treningi s svetovalci videti podobno kot Preglov projekt, ko je posameznik povabljen, da vsakih petnajst minut zapisuje, kaj je naredil. Namen tega beleženja je, da posameznik spozna, ob katerih dejavnostih izgublja dragoceni čas in kako bi lahko bil kar najbolj učinkovit. Ko posameznik ugotovi, koliko časa po nepotrebnem izgublja, koliko nepomembnih opravkov se loteva med delovnim časom in kako slabo načrtuje svoje dejavnosti, naj bi si izdelal boljši načrt dela in predvsem spremenil stare navade neučinkovite izrabe časa. Takšno merjenje na videz deluje kot benevolentna pomoč, dejansko pa predstavlja učinkovito obliko nadzora nad posameznikom. Ta se prične soočati z občutki krivde in strahom pred neuspešnostjo ter posredno tudi strahom pred izgubo službe, če ne bo postal bolj učinkovit.

Preglov umetniški projekt pokaže na zagate današnje vere v merljivost in racionalno organizacijo časa. To, da je časovne intervale svojih dnevnih dejavnosti spremenil v barvno razigrane kroge, na koncu lahko beremo kot skoraj otroški upor proti suhoparnemu računovodskemu idealu življenja, ki naj bi posamezniku prinesel uspeh in točno merljiv užitek. Pregl pokaže, da je užitek prav v igri barv, ki preide suhoparno merjeni čas. In vsak gledalec lahko najde svoj ne-merljivi užitek, ko poskuša ugotoviti, katero zgodbo vedno na novo prepletajoče se barve govorijo.

Renata Salecl

Arjan Pregl

Rojen 5. julija 1973 v Ljubljani. Leta 1998 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je na isti akademiji zaključil magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Gorenca. Zadnji semester magistrskega študija slikarstva je obiskoval na IUP Indiana University of Pennsylvania (ZDA). Nato je vpisal magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja končal leta 2004. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, ilustracijo in oblikovanjem. Trenutno živi in dela v Bruslju. Imel je 28 samostojnih razstav v različnih slovenskih in tujih galerijah (P74, Equrna, Galerija Ganes Pratt, Shangai Zendai Moma …). Med odmevnejšimi sta bili razstavi Abstrakcije: Olje na Biblijo in Našega Tita, Prekleto dobre ženske slikarke, Narava leta 2006 v Galeriji Equrna, 299 kosmatih in bobu Bob leta 2009 v Mestni galeriji 2, Ljubljana in kasneje v Umetnostni galeriji Maribor. Med številnimi selekcioniranimi razstavami (v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Ukrajini, Nemčiji, Srbiji, Avstriji, Ameriki, na Kitajskem, Japonskem, Hrvaškem, Švedskem, Slovaškem, v Italiji, Franciji, Veliki Britaniji in Belgiji) velja izpostaviti Revizija. Slika 70+90 leta 2001 v Galeriji P74 v Ljubljani, Slovenska umetnost 1995–2005: Teritoriji, identitete, mreže leta 2005 v Moderni galeriji Ljubljana, 27. grafični bienale leta 2007 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Ljubljana in Risba na Slovenskem II leta 2010 v Muzeju sodobne umetnosti Zagreb.

Za svoje delo je med drugim prejel nagrado Dobro delo (2003) na Sakaide Art Grand Prix na Japonskem, leta 2009 pa je bil nominiran za nagrado Henkel Art Award. Udeležil se je dveh rezidenc Ministrstva za kulturo: Berlin (2004), London (2009). Njegova dela so vključena v več zasebnih in javnih zbirk (Umetniška zbirka NLB, Umetniška zbirka Faktor Banke, Zbirka Mednarodnega grafičnega likovnega centra Ljubljana, Umetniška zbirka Evropskega parlamenta v Bruslju …). Ilustriral je 16 knjig, občasno pa piše teoretske članke o umetnosti.

Delo Arjana Pregla se giblje v prepletu treh ključnih vsebin: konstruktivne kritike teorije umetnosti, humorja in politične angažiranosti, vsa tri idejna izhodišča pa se dotikajo in udejanjajo predvsem v polju slikarstva.