Beti Bricelj slike

Radikalni preobrat, ki ga je v prvih dveh desetletjih preteklega stoletja na umetnostnem področju izvedla ruska avantgarda s Kazimirjem Malevičem na čelu, je imel dolgoročne posledice, ki odmevajo še danes. Z uveljavitvijo suprematizma in konstruktivizma je bila namreč postavljena pod vprašaj reprezentacija realnosti, ki je na osnovi znanstvene perspektive vse od renesanse določala upodabljanje vidnega sveta in stvari po mimetičnem modelu. Avantgardisti so temu zoperstavili koncept druge, prav tako legitimne realnosti, ki ne poustvarja videza predmetov, ampak generira konkretne ter v določenem oziru »idealne« geometrijske oblike, ki so invencija uma in zavestnega konstruiranja čistih vizualnih entitet. V razvojni liniji, ki se razteza od Mondrianovega neoplasticizma in Bauhausa prek op-arta do kinetizma in »novih tendenc«, je bil ta koncept večkrat nadgrajen in modificiran tudi v skladu z izpopolnjevanjem tehnoloških možnosti artikuliranja specifičnih oblik in kontekstov izjavljanja. Relativno »krizo« je doživel s pojavom neoekspresionističnih in njim sorodnih figuralnih usmeritev poudarjeno eklektičnega značaja ob izteku sedemdesetih let, vendar mu je prehod v novo tisočletje z uveljavitvijo informacijskih tehnologij v veliki meri obnovil ugled in mu dal nov raziskovalni zagon.

Slovenski kulturni prostor ni ravno naklonjen racionalističnim pristopom k umetniškemu ustvarjanju. Konstruktivistična prizadevanja Avgusta Černigoja in njegovega kroga je etablirana domača kritika odklonila, ustreznega priznanja in ovrednotenja je bil deležen po skoraj petdesetih letih likovnega udejstvovanja na Tržaškem. Opaznejši premik v smislu tematizacije geometrijskih izhodišč je izvedla skupina neokonstruktivistov med 1968 in 1972, redki posamezniki so pri svojih tedaj izoblikovanih poetikah vztrajali tudi v naslednjih dekadah. Zanimivo je, da v svetu konstruirana umetnost ni nikoli izgubila svojega ustvarjalnega naboja, četudi se zdi manj opazna kot nekoč, prav v zadnjih letih pa je skokovito naraslo povpraševanje zasebnih in institucionalnih zbiralcev po stvaritvah najbolj eminentnih avtorjev iz tega kroga. Nemajhne zasluge za to ima vsekakor pariška galerija legendarne Denise René, ki je s svojo dosledno programsko in razstavno politiko nosilni steber in glavni vir tako za njene zgodovinske reference kot za sprotna preverjanja novonastalih dosežkov v sodobnem kontekstu. To je še posebej pomembno v okoliščinah, ko se zdi, da je v umetnosti tolerirano praktično vse, kar se za umetnost (samo)razglaša, čeprav nima niti najmanjše zveze s kakršnokoli invencijo, znanjem in mišljenjem, predvsem pa ne z delom in vizijami. A tako kot v življenju so dejanski protagonisti umetniškega dogajanja vedno v ozadju, »mainstream« favorizira oportuniste, ki so se odpovedali intelektualni radovednosti, se prilagodili imperativom centrov moči in vztrajno ponavljajo ustaljene formule ter nas z njimi silijo iz dolgočasja v apatijo. Zato je toliko bolj razveseljivo, da redki posamezniki vendarle odklanjajo tovrstni konformizem in si izberejo pot, ki nikakor ni lahka, je pa vsekakor izzivalna, jasna in dosledna. Beti Bricelj zagotovo spada mednje.

Slikarstvo Bricljeve temelji na modularnem principu multipliciranja izbranega geometrijskega lika na določeni slikovni površini, ki ni vselej enaka, ampak se s spreminjanjem svojih determinant tudi sama vključuje v proces preizkušanja razmerij med obliko in barvo. Dinamični učinek, ki ga ta razmerja generirajo, pri gledalcu deluje kot alternativa klasičnemu, na zakonitostih perspektive zasnovanemu in z modelacijo stopnjevanemu iluzionizmu, pri čemer premišljene alternacije kromatskih entitet povzročajo optični vtis gibanja, ki ga dodatno poudari konkavno-konveksni dualizem percepcije. Konceptualni nastavek tovrstnega načina slikanja najdemo v op-artu, zlasti pri njegovem najeminentnejšem predstavniku Victorju Vasarelyju, ne gre pa spregledati tudi barvnega kinetizma, kakršnega sta razvila Carlos Cruz-Diez in Yaacov Agam, poleg njiju pa velja omeniti vsaj še dva umetnika, ki sta raziskovala optično-kinetične fenomene, Bridget Riley in Jesusa Rafaela Sota. Zato smemo trditi, da ima Beti Bricelj čvrsto podlago za osebno nadgradnjo tega likovnega dispozitiva, ki tudi danes ostaja neskončno odprt ne samo za variacije in permutacije, ampak tudi za invencije, ki iz njegovega paradigmatskega okvira izpeljujejo individualizirane sintagmatske kombinacije. Zgodovinska kontinuiteta umetniških opredelitev tega tipa, torej geometrijskih tendenc suprematistične, konstruktivistične in kinetistične provenience vse do programirane in računalniške umetnosti namreč ni linearna in fiksna, ampak je polna vozlišč in prepletov različnih funkcij in namenov, znotraj katerih se osebna izjavljanja artikulirajo v stalnem dialogu s teoretskimi podlagami in manifestativnimi, pogosto utopičnimi projekcijami, ki so hkrati najpomembnejša ločnica med avatgardami in modernizmi. Kot namreč ugotavlja Giulio Carlo Argan (v » Occasioni di critica«, Editori Riuniti, Rim, 1981), bistvo avantgard ni v tem, da producirajo umetnost, ki bi se ukvarjala zgolj sama s seboj, ampak s posegi v resničnost skušajo le-to spremeniti. Ker pa je kleč utopičnih projektov, da že po svoji naravi niso uresničljivi, se umetniška dela, ki v tem kontekstu nastajajo, nenehno vračajo v polje refleksije, kjer svoboda imaginacije ni nikoli omejena.

V slikarstvu Beti Bricelj se ta svoboda uresničuje v perpetuiranju geometrijskih modelov, ki jih je moč povzeti v dveh osnovnih izpeljavah: prvo zaznamuje primarni črno-beli kontrast, ki ga »mehčajo« sive tonalitete, drugo pa poudarjene kromatske jukstapozicije v razponu od osnovnih toplo-hladnih do bolj sofisticiranih odtenkov vmesnih, včasih tudi presenetljivo drznih gradacij znotraj izbrane barvne lestvice. Iz interakcij med oblikami in barvami tako na slikovni ploskvi nastajajo intrigantni likovni organizmi, ki vsrkavajo gledalčev pogled in s preigravanjem strukturnih kombinacij razpirajo široko paleto videnj določenega, na novo ustvarjenega reda, kakršnega bi v naravnih organskih formah zaman iskali. S simulacijo spektralnih lomov slikarka dekonstruirana klasično ortogonalno geometrijskost, kakršna je bila značilna, na primer, za neoplasticizem, pa tudi za nekatere umetnike naslednje generacije, kot so Max Bill, Richard Paul Lohse, Karl Gerstner, Ivan Picelj, zgodnji Vasarely, Almir Mavignier, če omenimo le najbolj znane. Simulacija je seveda formalna, ne kromatska, njena posledica pa je potenciran vtis gibanja na ravni optične zaznave, torej iluzija, dosežena z nealuzivnimi sredstvi oziroma oblikami. Konfrontacije pozitivnih in negativnih »volumnov« na ploskvi kinetičn vtis samo še stopnjujejo. Skratka, opravka imamo z individualiziranim diskurzom, ki izhaja iz znanega likovnega besednjaka in temeljnih zakonitosti njegove uporabe, a vseeno v vsaki novi realizaciji presenti s prikazom možnosti, ki doslej še niso bile videne. In prav v tem je bistvo estetike »odprtega dela« (po Umbertu Ecu), ki iz skupnih, znanih načel v praksi pripelje do prepoznavnosti osebnih poetik - eno izmed njih si je izoblikovala in jo prepričljivo udejanja tudi Beti Bricelj.

Brane Kovič