Kot smo pred leti že zapisali, je eno osrednjih izhodišč Gaberščikovega dela izpostavitev razlike med fotografijo in fotografiranimi predmeti, med podobo in materialno predlogo zanjo. Vsaka posamezna fotografija je zaključena celota, ki je definirana z različnimi parametri, med katerimi so seveda najpomembnejše metode in načini razporejanja svetlobnih vrednosti, kontrastov in tonskih prehodov, da bi se dosegel konkretni vizualni red, ki kolikor je le mogoče povzema fotografovo mentalno predstavo o možnosti prenosa nekega doživetja ali občutja v podobo, dano v videnje. Predmeti, ki jih prepoznavamo na Gaberščikovih fotografijah, praviloma nikoli niso bili posneti z namenom, da bi se razkrila njihova (ne)uporabnost, njihov položaj v vsakdanji praksi, vloga in koristnost, za katero so bili narejeni oziroma lastnosti ali posebnosti, zaradi katerih jih uporabniki jemljejo v roke. Res je sicer, da z avtorjevega čisto intimnega vidika pogosto nosijo v sebi močan evokativen naboj, sposobnost, da prikličejo v spomin kraje, dogodke in ljudi, ki so kakorkoli povezani z njegovo bližnjo ali daljno preteklostjo, vendar ta vidik ostaja gledalcem skrit, pravzaprav nedostopen, ker niti ni mišljeno, da bi bil z besedami pojasnjen, dodan vsaki fotografiji kot razlaga, zakaj so na njej prav ti ali oni predmeti, od kod izvirajo in kaj fotografu intimno pomenijo, na kaj ga spominjajo. Nasilno in zgrešeno bi bilo, če bi jim skušali pripisati konvencionalna simbolna pomenjenja, se sklicevati na ustaljene rabe njihovih tradicionalnih navezav na etnografske in literarne vire, iz katerih so se skozi stoletja utrjevali asociativni pomenski nizi in prispodobe. Zato pa ne gre spregledati nečesa drugega, namreč referenčnega razmerja, ki mestoma povezuje Gaberščikove motivne konstrukte s fundusom popolnoma subjektivno ( a nikakor ne arbitrarno!) izbrane likovne in fotografske produkcije. Posamezne slike, kipi ali fotografije, ki so ga posebej pritegnile, ga včasih navdihnejo, da njihovo umevanje oziroma doživljanje zasnuje kot svoj fotografski hommage videnemu, ne kot citat ali parafrazo, pač pa kot svojevrstno »podobo iz podobe«, izvirno interpretacijo vzdušja, občutja in strukturne razvejanosti izbrane vizualne predloge. Te formulacije v svoji končni različici niso nič manj Gaberščikove od tistih, ki so nastale brez aluzij na evidentirano, v kolektivni spomin umeščeno predložno gradivo, kajti ravno tako jih določa jasno prepoznaven način artikuliranja, naravnan k popolnosti izvedbe. Težnja k perfekciji fotografske reprezentacije je danes, ko se na vseh področjih javnega delovanja nezadržno širi praksa površnosti in približnosti, izjemna redkost, dosledno uresničevanje zastavljenih ciljev med drugim ovira postopno izginjanje materialnih sredstev (nekaterih vrst filmov, kemikalij, papirja…), ki so bila posebej prirejena za doseganje določenih vizualnih učinkov. V Gaberščikovih prizadevanjih, da bi ohranil in avtorsko prepričljivo posredoval vsaj del te žlahtne zapuščine, se torej kaže tudi spoštljiva odgovornost do zgodovinske kontinuitete fotografskega medija, njegovih vrhuncev in zanesljive vpisanosti v moderno kulturo. Zavzeti stališče, povedati, da ni vse dobro in da nam ne more biti kar vseeno, kaj se dogaja okrog nas, ter navsezadnje priznati, da lahko kaj storimo še bolje kot smo to počeli doslej, pa so opredelitve, ki jih zmorejo le redki – in Boris Gaberščik nesporno spada mednje.

Brane Kovič