Hans H. Diebner in Sven Sahle
http://performative-science.de

Liquid Perceptron je simulacija poenostavljenega modela možganov, ki ga sestavlja le okoli 200.000 nevronov. Nevroni so razporejeni v dvodimenzionalni ureditvi s poenostavljenimi homogenimi lokalnimi povezavami. Topologija nevronskega povezovanja v pravih možganih je vse prej kot enostavna; gre za izredno zapleteno razpršeno mrežo. Kljub temu je tudi simulacija že precej kompleksna in na robu zmogljivosti sodobnega osebnega računalnika, zato smo izbrali poenostavljene povezave. Dinamični enačbi aktivnosti posameznega nevrona manjka zaključena možnost rešitve, kot pravijo matematiki. To pomeni, da je nemogoče razumeti posamezen nevron, še manj pa celo mrežo, brez čutno zaznavne (avdio-vizualne, haptične, taktilne, itd.) simulacije. Poleg tega projekt omogoča še intenzivnejšo interakcijo. Mreža se odziva na gledalčevo gibanje. Pristop temelji na vizualni percepciji, v središču pa je preučevanje, kako se oblikujejo vzorci dejavnosti pri fi zični udeležbi raziskovalca oziroma gledalca.

V pravih možganih zaznava z očmi povzroči vzburjenje določenega predela v možganih, vizualnega korteksa, v katerem se ustvari oscilacijski vzorec, ki se širi po vsem predelu. Pri projektu Liquid Perceptron čutilo očesa nadomešča video kamera, ki posname gibanje v zunanjem svetu. Pri tem se aktivira majhno število nevronov, ki ustrezajo določenemu razponu vidnega polja, znotraj katerega pride do gibanja. Celotni koherentni vzorec, ki se ustvari v mreži, izhaja iz nevronskega povezovanja. Močna oscilacija posameznega nevrona aktivira sosednje nevrone, ti sosednje in tako naprej, kot pri verižni reakciji. Topologija povezav in njihova moč določata oblike vzorcev. Nadaljnje korake v kognitivnem procesu, ki se jim zaenkrat ne bomo posvečali, na koncu določajo celotni vzorci, in ne dejavnost posameznih nevronov.

Liquid Perceptron je primer tega, kar imenujem »performativna znanost«. Instalacijo lahko raziskujemo na več načinov. V prvi vrsti gre seveda za predmet znanstvene analize – »epistemično stvar«. Mirno lahko rečemo, da vsako »epistemično stvar« raziskujemo performativno, ali drugače povedano, pri tem ima fi zična udeležba pomembno vlogo. Kljub temu pa se v znanstvenem postopku performativnost običajno prezre ali preprečuje. Bistvena razlika med »performativno« in »tradicionalno« znanostjo je v tem, da prva kot osnovno metodološko načelo vključuje življenje, in še posebno fi zično interakcijo. Postopek tu ni prezrt, temveč nasprotno poudarjen. S tem se »epistemična stvar« zelo približa umetnini. Lahko jo premišljeno raziskujemo in opazujemo s čutnimi povratnimi informacijami. Poleg tega subjektivnosti ne preprečujemo, ampak jo vzamemo za neizogiben del raziskav. Objekt in subjekt sta vzeta kot enota. Ali natančneje, pojem objekta je celo zavajajoč, zaradi tega sem tudi prej uporabil izraz »epistemična stvar«. Ta pojem zaobjema moje pojmovanje tako imenovanega »objekta«, ki ga prepleta s »subjektom«.

Tehnično gledano je projekt numerična rešitev velikega seta razpršeno ploskovno povezanih diferencialnih enačb. Diferencialne enačbe opisujejo dinamiko. Vsaka posamezna diferencialna enačba iz tega seta oponaša aktivnost nevrona. Aktivnost v pravih možganih lahko merimo kot elektromagnetni potencial na skalpu. V Liquid Perceptronu je aktivnost barvno kodirana. Svetli predeli ustrezajo zelo aktivnim nevronom, temnozeleni predeli pa ustrezajo neaktivnim stanjem nevronov. Gledalci vidijo valujoče širjenje front aktivnosti v obliki spiralnih vzorcev.

Liquid Perceptron lahko opazujemo kot »samostojno« postavitev, lahko pa je tudi integrirani del sinestetske postavitve. Leta 2005, na primer, je bil projekt vključen v scenografi jo opere Philipa Glassa in Boba Wilsona Einstein on the Beach (Einstein na plaži). Opazoval sem gledalce, ki so svoje gibanje usklajevali tako z ritmom glasbe kot s hitrostjo širjenja vzorcev v simulirani nevronski mreži. Kadar je delo prikazano samostojno, so proste asociacije zelo izrazite, interakcija pa je verjetno veliko bolj preudarna. V vsakem primeru pa lahko opazimo težnjo po sinhronizaciji, kar je eden od ključnih vidikov zaznave in spoznavanja. Drugače povedano, v instalaciji lahko vidimo nekakšno terensko raziskavo percepcije in kognicije. Kar želimo prikazati z modelom – človeške možgane –, je del modela, če kot model sprejmemo vso interaktivno postavitev. Liquid Perceptron nam ponuja vmesnik za razmišljanje o naši lastni zaznavi. Tako se izognemo strogemu reprezentacionalizmu in ohranimo pokončno prisotnost.

Hear and now
avdiovizualna instalacija

Florian Grond
http://www.grond.at

Hear and now je avdiovizualna instalacija, ki jo sestavljajo talna projekcija in osem zvočnikov, postavljenih v krog. Vizualna projekcija na tla sestoji iz seta počasi premikajočih se črt. Vsaka od njih zarisuje pot delca v nelinearnem dinamičnem sistemu, defi niranem v polju kroga. Poti potekajo iz središča krožne strukture navzven proti zvočnikom. Gledalec lahko iz središča instalacije opazuje trenutek, ko trajektorije dosežejo obod kroga. Tam se položaji delcev preko ločenih akustičnih entitet prenesejo v zvočnike. Zvoki se premikajo v skladu s spreminjajočimi se potmi delcev. Dinamični sistem prisili večino delcev, da se gibljejo v gruči (cluster), namesto da bi se premikali naključno, kot lahko vidimo v podanih vizualizacijah.

Dinamični sistem, na osnovi katerega deluje instalacija, je »kaotična itineranca«, kot jo opisujejo japonski znanstveniki Kaneko, Tsuda in Ikeda. V tej izvedbi bo sistem sestavljalo 25 delcev, ki se gibljejo v intervalu med 0 in 2 pi. Vsak od teh 25 delcev s potencialom periodične oblike vpliva na vse druge. Da bi čim bolj zmanjšali potencialno energijo1, začnejo delci oblikovati cluster in oscilirati okoli njegovega gravitacijskega središča. Na poti h gravitacijskemu središču delci dobijo gibalno količino2 in nekateri od hitrejših delcev se ločijo od gruče in rotirajo okoli kroga. V delujočem dinamičnem sistemu se gibalna količina nenehno prerazporeja med delci. To omogoča nenehno spreminjajočo se kompozicijo gruče, ki variira glede na to, kateri delci so v njej in kateri zunaj nje. Sam cluster se premika počasi. Zvok se ne spreminja le z gibanjem, ki ga nadzorujejo delci, ampak tudi po drugih parametrih, kot so hitrost delcev in dejanska razdalja med delcem in gručo. Drugače povedano, akustika odraža dejanja dinamičnega sistema.

Čeprav moj pristop v tej instalaciji izhaja predvsem iz poznavanja nelinearne dinamike, pa mislim, da človek lahko brez težav odkrije vse fascinantne lastnosti tega sistema tudi brez tovrstnega predznanja. Sistem, na katerem temelji instalacija, želim predstaviti kar se da transparentno, podrobno razumevanje dinamike pa po mojem mnenju ni nujno za to, da bi v njem uživali. Osnovno lastnost sistema, tj. oblikovanje gruče z nenehno spreminjajočimi se sestavnimi deli, so primerjali na primer z dinamiko možganov. Tu lahko cluster interpretiramo kot kategorije, ki jih lahko ustvari nevronska mreža. Ker je cluster dinamičen, se njegova oblika in vsebina nenehno spreminjata, kar se odraža v dejanskih sestavnih delcih. To je primerljivo z nenehno spreminjajočo se vsebino kategorij, ki jih oblikujemo v kognitivnih procesih. Drug, bolj fi lozofski pogled na ta pojav najdemo v Heraklitovem pojmu pantha rei. Misel je podrobneje izražena v znanem izreku: V iste reke vstopamo in ne vstopamo, smo in nismo.

Ko vstopimo v instalacijo, vedno odkrijemo jasno razpoznaven dinamičen cluster, katerega narava pa se nenehno spreminja. Po mojem mnenju so nelinearni dinamični sistemi polni možnih navezav na fi lozofsko zanimiva vprašanja. Od nekdaj sem bil prepričan, da bi lahko nelinearno dinamiko uporabili v umetnosti v instalacijah. Kar se tiče kaotične itinerance in njene uporabe v instalaciji Hear and now, izpostavljam med drugim vprašanje anticipacije v neperiodičnih vzorcih. Reprezentacija dinamike z zvočnimi entitetami je vedno zamaknjena prav za toliko časa, kot ga delec potrebuje, da prepotuje pot od središča do oboda kroga. Tako lahko gledalec s pomočjo trenutnega vizualnega stanja predvideva, od kod bo čez nekaj sekund prišel zvok.

Hear and now nagovarja čuta vida in sluha. Posebno čut vida lahko zaznava obliko gruče, ki nikoli ne izgine, a tudi ni nikoli enaka. Zvok nam pomaga razlikovati med raznimi delci z njihovimi posebnimi zvočnimi lastnostmi. To nam omogoča, da odkrijemo bistveno lastnost sistema: nenehno spreminjajoče se stanje gruče glede na njeno kompozicijo.

Zvočni vzorci so vprašalnice kdo, kje, kako, kdaj, kaj in zakaj.

25 besed je bilo izbranih iz 12 jezikov. Izbira je bila motivirana, saj je vedno vprašanje tisto, kar nas prisili v razmislek o ustaljenih kategorijah.

Hear and now vabi gledalce, naj vstopijo v prostor v nastajanju, a brez cilja.

Pri delu s Hear and now so me bistveno podprli Hans Diebner, Frank Halbig, Sebastian Fischer, Tamar Tembeck, Florian Dombois in Institute Y pri HKB v Bernu, kakor tudi Katrien Reist in PROGR v Bernu. Poleg tega se rad zahvalim ljudem, ki mi posodijo glas: Olga Artes, Jayoung Bang, Doga Cigsar, Paulo Fereira-Lopes, Shingo Inao, Petra Kaiser, Irina Koutoudis, Sendi Mango, Jurij Pavlica, Grégoire Qvenault, Pablo Robert, Olivia Toffolini, Steina in Woody Vasulka in Susanne Wurmnest.

Členitev časovnih serij
Spojni protokoli
video instalacija

Dragan Živadinov, Dunja Zupančič in Miha Turšič
http://www.umbot.com

Členitev časovnih serij spojnih protokolov, vektorsko usmerjenih v absolutni dogodek: Modul postopkovno uskladimo z načrtovano časovno serijo. Načrtovane serije so tri. Smrt je tretja! Smrt je absolutni dogodek, ki je v neposrednem stiku z absolutnim nič. Strah pred smrtjo je strah pred lastnim opazujočim umom. Nenehoma smo v analizah lastnih vrednosti.

Prav zaradi njih smrt je in vedno bo oddaljen dogodek.

Ko v življenje trči razum, nastopi smrtna zbranost. Zbranost in nadzor. Tako modularni vzorci različnih časovnih razpršenosti ogrožajo našo sedanjost, nameščeno v spojnem modulu.

Umetniki nesramno in nenehoma podpiramo moč.

Na dan smrti nihče ne more umreti namesto nas. Spojni protokoli so funkcije, napolnjene z mišljenjem vseh pomnoženih sistemov planeta. Moduli so planiti razvijajočega se vesolja.

Nikomur ne moreš vzeti njegove smrti. Smo v nevarni orbiti in drsimo proti zadnjemu razdelku uma. Sledi akt načrtovanega. Digitalna tkanina se polni s pomenskimi akti. Tako zaradi spojnega mehanizma postanemo središče, in ne pretok dogodkov. Nikjer ni več prostora za zavest. Vse je procesirano s shemo mnogopomenske sistemske planetarne organizacije.

Mi trije smo v modulu, smo v drugi časovni seriji samozavedanja, smo razdelek opazujočega uma, ki sta mu odvzeta meso in kri, da bi od njega ostala le kost in košček resničnosti v črnem: modularno je na epskem pohodu skozi univerzalni čas.

Duh zdrsi v točko planetarne enačbe. Z osebno prizadetostjo zaradi nepredstavljivega in oddaljenega. »Vsaka oblika ima svojo optimalno razdaljo, s katere jo najbolje vidimo, ter določeno orientacijo, ki jo najbolje prikaže: pred in za tem pa imamo zgolj neurejeno predstavo ali nezadostno zaznavo, torej težimo k vrhuncu vidljivosti in tako kot v mikro svetu iščemo čim jasnejšo sliko, ki jo dobimo z ravnovesjem notranjega in zunanjega obzorja; živo telo, videno preveč od blizu, brez kakršnekoli podlage, od katere bi odstopalo, ni več živo telo, ampak snovna masa, ki nam je prav tako tuja kot površina tujega planeta, kar lahko opazimo, ko pod povečevalnim steklom gledamo delček svoje kože; če pa živo telo gledamo od daleč, znova izgubi vrednost živega. Živo telo samo se pojavi, ko njegova mnogokrat pomanjšana struktura ni niti preveč niti premalo vidna. Razdalja med nami in obliko ni naraščajoča ali upadajoča velikost, temveč napetost. Obstaja zrelostna stopnja naše zaznave.«

Zato smo samo preizkuševalci zakonov. V modulu smo izgubili oporo humanističnih znanosti in se usmerili v točko čiste funkcionalnosti in sistematičnosti. Modularna smrt je demonstracija naše hladnokrvnosti. Stopili smo se v digitalnih rezinah. Organe pa smo zbrali v funkcionalno celoto. Smrt spojili z jezikom vida. Tako smo vsi trije padli v prazen čas, v rituale virtuoznih kulturnih študij, sodobnega zahoda in kino protokolov vzhoda. Kozmični čas je čas nesmrtnega kozmičnega opazovalca. In na koncu nastopi tretja časovna serija.

Informacijski pospeševalnik v.1.1
avdiovizualna instalacija

BridA (Jurij Pavlica, Sendi Mango, Tom Kerševan)
http://www.brida-kud.si

V najnovejšem projektu imenovanem Informacijski pospeševalnik, se združujejo in prepletajo procesi oddajanja in sprejemanja ter usmerjanja in ustreznega kanaliziranja informacij v obsežnem cevnem sistemu oziroma modulu. Le-ta se razteguje po celotni galeriji kot nekakšen vod, ki omogoča pretok in predelavo različnih informacij. BridA meni, »da tako strukturo lahko primerjamo tudi s klasično risbo, ki spominja na mrežo žic in kanalov. Risbo bi v tem primeru dojeli kot topografsko mrežo, po kateri se informacije kombinirajo na razne načine; množijo, delijo, seštevajo in odštevajo ter v nekakšnem koordinatnem sistemu sestavljajo pot do končnega sporočila.« Informacijski pospeševalnik je sistem cevi, pretočni kanal oziroma instalacija, kjer se nahaja vsa potrebna oprema za delovanje tega stroja. Opremljen je z elementi za opazovanje in povezavo z zunanjim svetom (na primer kontrolni monitorji, interaktivna stikala, zvočne enote, mikrokontrolerji za nadzor in usmerjanje različnih operacij). Skozi cevni sistem povezan po celotni dolžini galerije se bodo pretakale, predelovale ter predvsem pospeševale informacije s potenciranjem napetosti in povečevanjem pritiskov skozi različne mehanske, vizualne in avdio naprave. Informacije kot bistvo sporočilnosti tega vizualno zvočno in mehansko orientiranega stroja, bodo ostajale manipulirane in postajale predelane ter prečiščene nove zvočne in vizualne oblike. BridA se nenehno ukvarja z možnostmi informacij, odkriva meje oziroma tista področja, kjer se informacija združuje z umetniškim posegom in pridobiva nadoseben, od subjekta neodvisen značaj. Zanima jo torej tisti trenutek reakcije in odziva, ko informacija postaja čista in samostojna likovna izraznost, sicer posredovana skozi stroj, toda hkrati osamosvojena in čista umetniška govorica. BridA poudarja, da s »postavitvijo poskušajo prikazati različne možnosti manipuliranja z informacijo v umetniškem procesu, poudariti njeno materialno prisotnost, obravnavano skozi snov, tekočino ali plin. Poskušajo jo matrializirati tako, da simulirajo njeno izpostavljanje mehanični in kemijski predelavi. Instalacija istočasno govori tudi o pretoku in usmerjanju informacij, ki v konkretnem primeru pridobi podobo snovi in o njenem energijskem tako pozitivnem kot negativnem potencialu. Njen obstoj je na pogled nedefi niran in strjen v mrežo prevodnikov žic in kanalnih sistemov, ki skupaj le potencirajo napetost in pričakovanje. Informacije potujejo mimo nas, nekatere lahko ujamemo, druge lahko le indirektno občutimo.« Ta velik cevni sistem v galeriji je potovanje snovi (čeprav fi zično neopredeljive), ki deljuje pod določenim pritiskom, saj z veliko silo iztisne iz snovi zvoke (grmenje, pihanje in piskanje) toploto in celo vonj, kar gotovo ustvarja individualno recepcijo naključnih obiskovalcev. Hkrati pa je to ustvarjanje napetosti informacijskih tokov, kjer ne gre za njihovo tolmačenje, pač pa poudarjanje informacijskih vrednosti, njihovo prisotnost povsod okoli in predvsem njihov velikanski vpliv na naša vsakdanja opravila in življenje nasploh.

Informacijski pospeševalnik je otipljiva in zvočno ter vizualno zelo nazorna anatomija ene od možnosti pretoka informacij. Strojno strukturo pa bodo dopolnjevali tudi grafi čno izrisani sistemi elektronskih vezij, obogateni z različnimi simboli in vsebinami, ki prav tako narekujejo raznolike možnosti pretoka informacij, celoten potek potovanja sporočil z vsemi podatki, ukazi in prehodi skozi skrivnostni svet zvoka, slike in besede. Skupina BridA z natančnim in sintetičnoanalitičnim pristopom do umetnosti umešča svoje ustvarjalne poti v svet najnovejše umetnosti. V njem je tudi družbeni koncept oprt novodobnim pomenom; sistemi in vrednote informacij, uresničuje močno povezavo umetnika z znanostjo in umetnika z družbeno socialno občutljivostjo, kjer so polja medsebojnih vplivanj zelo močna in nenehno razvijajoča.

dr. Sarival Sosič