Dejan Kaluđerović  

Pravljice, igrala, avtomobilčki, pionirji, risanke, otroci. Popolnoma jasno je, da si je beograjski Dunajčan Dejan Kaludjerović jasno začrtal okvire tematike, s katero se ukvarja že več kot šestnajst let. Otroštvo je stalnica njegovega opusa, pa vendar se umetnik ne spušča v analize tega najnežnejšega obdobja. V njegovih delih – slikah, videih, fotografijah in instalacijah – je otroštvo element, ki ga je izbral, morda sprva intuitivno, čeprav gre za pomensko odlično izbiro, da prek upodobitev otroškega konstruira vidike sodobnega sveta, ki ga živi.

Tokratna razstava predstavlja izbor del, ki je nastajal od leta 1997. Kronološko jo zaključujejo nova dela iz umetnikove zadnje serije Children's Playgrounds. Razlika med njimi in deli na toaletnem papirju iz leta 1997 je precejšnja. Leta 1997 so se otroci v Kaludjerovićevih delih iz pobarvank naselili na straniščni papir. Z mladostnimi spomini si si lahko v tistem času le še obrisal zadnjo plat. V naslednjem ciklu Atlas so otroci žalovali za izgubo varnosti v domovini. Risana srca so krvavela in napajala gaze, s katerimi je njihovo domovino obvezoval umetnik. Prav vsi, ki nismo doživljali pred, med ali povojnega nasilja v »kanjonih Balkana«, smo s težavo zapuščali varnost domovine, s katero so nas pitali v vseh vzgojnih institucijah. Učili smo se, učili in učili, potem pa so od nas zahtevali, da pozabimo. Prilika treh prašičkov je postala zgodba razpada neke države, kjer niti najbolj pridni prašiček ni znal pomagati svojima bratoma, ko je veliki volk nacionalizmov dvignil svojo glavo in s sapo kapitalizma odpihnil streho skupnega doma. V seriji treh slik, ki so nastale ob začetku novega tisočletja, se je še vedno čakalo. S pomočjo arhivskih fotografij je nastala zgovorna serija Waiting for the Man, kjer se je podoba spomina zabrisovala do neprepoznavnosti in jo počasi zakrivajo vsakdanji, intimni spomini umetnika.

Otroški upor v odraslim skoraj vedno (pre)zgodnji puberteti, ko je treba iz temačne sedanjosti zbežati v svet pozabljenja, v svet upora, drugačnosti, glasbe, teles, je zabeležil fotografski cikel Electric girl, nato pa je prišla še ena grenka streznitev ob vprašanju What did tomorrow bring us (2001). Digitalno manipulirana podoba njegovih staršev je združila subjekta, ki sta bila mlada, ko je bila mlada država in v nas, ki vemo, kako so se odvrteli dogodki, zreta z naivnim prepričanjem v boljši jutri. Leta so v Kaludjerovićevo prakso prinesla nove interese in v njegovih delih so postajali pomembni novi elementi, ki so zaznamovali njegov opus vse do današnjega dne. Raziskovanju odsevov družbene realnosti in v poznih devetdesetih tako popularne slikarske prakse pitture immedie ali remediacije, se je pridružilo zanimanje za zamrznjen trenutek ter posredovanje občutja negibnosti, minimalistične prefinjenosti in v naslednjem ciklu še detajlov značilnih drobnih perverzij, ki jih odraslo oko prepoznava v otroških igrah in se tega v hipu tudi sramuje. Otroštvo v Kaludjerovićevih delih, ki je včasih delovalo kot nosilec bolečine, strahu in jeze, je v seriji The future belongs to us postalo podoba izkoriščanja človeka po človeku. Umetnik, ki je v tem času zamenjal propad socializma za kapitalizem zahodnega sveta, je slednjemu znova kazal ogledalo. Podobe otrok iz nakupovalnih katalogov v sedemdesetih letih so v tretjem tisočletju pokazale seksualne konotacije, s katerimi so »ljubko« zapeljevale matere, očete, babice in dedke, da so svojim otrokom spet in spet kupovali fantazije odraslih. Otroštvo je v kapitalizmu postalo potrošni material, popredmetena želja, ki se jo lahko kupuje in prodaja, idealizira, seksualizira in tako zakrije lasten strah pred »malimi živalmi«. Ob koncu preteklega desetletja je postalo jasno, da so tudi otroci karieristi, ki bi svojo kariero radi zamenjali za malo zabave (Can I Change My Career For A Little Fun?, 2006-2009). Toda tudi zabava otrok je postala zabava za odrasle, zabava ljubkega, ki zakrije nasilje, ki ga latentno izživljamo ob ogledu risank kakršne so Happy tree friends. In kje so se skrivali pravi otroci? V seriji videospotov Je suis malade jih je Kaludjerović pred nas postavil tako, da so v nas otroško zrli pogledi in se nam predajala njihova telesa, medtem ko je pesem iz njihovih grl z bolečino poudarjala njihovo nemoč. Potem pa so pred dvema letoma otroci izginili. Za seboj so pustili prazna igrala, gugalnice, avtomobilčke. Je to otroštvo, ki čaka, da ga naseli nov otrok, ali pa arheološke ostaline nekega življenja, ki lahko le podoživlja, ne more pa več doživeti? Toda potem so risbe igral in sliko naselile besede. Zgodba o srečnem kraljeviču Oscarja Wilda, v kateri sta se lastovica in kraljevič iz ljubezni razdajala do smrti, dokler ni za njima ostalo le še neuničljivo jekleno srce, je natančno izpisana na najnovejših delih. Plastenje podob v sliki 3478 words ponuja odprto zgodbo. Otroke – že leta 2005 dokončano in pred kratkim preslikano delo Blue girls – zabriše besedilo, na njem pa je kakor posebno jekleno srce, ki se ga oprimemo, kadar iščemo nekdanjo srečo, naslikana plast podobe otroškega igrala iz sedemdesetih let. Sama sreča, dobrota in ljubezen. Toda tudi iz zgodbe o ljubezni v gledalca švigajo besede, ki nas opomnijo v kakšnem svetu živimo. In potem jeklena struktura, ostalina nekega otroštva, postane podoba strahu, blata, sebičnosti, moči, bogastva in celo korporacije. Podobe otroštva so v umetnikovih delih le podobe, nosilci pomenov, kakršne jim pripiše Kaludjerović. Otroštvo je prazno mesto, znak, posoda, ustvarjena, da nam pripoveduje o realnosti oblikovanega sodobnega sveta, s kakršnim živimo.

Slike v visoki ločljivosti, za tisk (ZIP, 19MB)