Leta 2002 so Divji v srcu kot vabilo na razstavo razposlali skupinski fotografski portret, ki je pomenil kritični, a obenem humorni komentar takratnega delovanja naših umetnostnih inštitucij. Štirje slikarji so se na fotografiji preobrazili v »golo slikarsko resnico«, v umetnika – prostitutko, v športnika in v živalsko glavo z nekakšnimi rogovi. Šest let kasneje so se s podobnim konceptom vabila fotografirali v živalskem vrtu, pred dvema žirafama in ti sta morda prisluhnili problemom, ki bremenijo precejšnje število »netrendnih« umetnikov pri nas. Ob tokratni razstavi so se spet poslužili skupinskega portreta in zavzeli odločno stališče o nestrinjanju s slovensko razstavno politiko. Zasedli so Slovenski likovni kanape, ki ga je leta 2000 z isto sporočilnostjo izdelal Mirko Bratuša. V varnem objemu najpomembnejše galerije jih morda čaka svetlejša prihodnost.

Sodobna težnja k izoliranju posameznika se odraža tudi na področju umetniškega delovanja, kjer se umetniki v boju za preživetje in prepoznavnost umikajo v osamo in postajajo individualisti. Divji v srcu so drugačni. Ker nimajo programa in zavračajo sodobno kuratorstvo, jim skupinsko razstavljanje omogoča največjo možno mero svobodnega izražanja. Pripadništvo skupini jih k ničemur ne zavezuje ali omejuje. Različnost avtorskih poetik je tista, ki jih resnično povezuje.

Silvester Plotajs Sicoe se v svojih delih pogosto navezuje na popularno kulturo in ob barvnih eksplozijah in ekspresivni figuraliki ter bogati ornamentiki vseskozi ostaja zvest interpret urbanih in medijskih impulzov. Njegova kritična drža se odraža skozi trmasto zavezanost sliki, pozitivizmu in smiselnosti tovrstnega umetniškega ustvarjanja.

Kritika je že večkrat ugotavljala, da so dela Aleksija Kobala zaznamovana z doživljanjem okolja, z duhom kraja, v katerem biva. V tokratnem ciklu se vrača h klasičnemu slikarskemu pristopu. Ljubljanski arhitekturni vtisi so skozi osebno doživljanje transformirani v nekakšne utopične, imaginarne prostore, pri čemer igrajo pomembno vlogo svetlobni napisi in prometna signalizacija, ki jo avtor preobraža v kritične izjave.

Ob delih Jurija Kalana se velikokrat pojavlja besedna zveza družinski album, saj idealno povzema intimno vzdušje naslikanih figur, ki jih avtor mestoma humorno karikira in občasno pripelje do grotesknih učinkov. Kalan že leta ostaja zvest žanrskim portretom, ki mu pomenijo neizčrpen vir slikarskega raziskovanja. Imamo vtis, da gre pri upodabljanju slikarjeve družine, prijateljev in hišnih ljubljenčkov za neke vrste meditativno raziskovanje fizičnih in psiholoških sprememb odraščanja ter staranja.

Mirko Bratuša ostaja pri problematiziranju figure v kiparstvu. Površina keramičnih kipov s specifičnostjo forme deluje haptično, taktilno komponento pa še okrepi novost v Bratuševem kiparstvu - kipi so topli. Napajajo se po električnih kablih in sevajo toploto, ki bistveno vpliva na gledalčevo percepcijo.

Vsi štirje avtorji trmasto vztrajajo pri sliki in kipu. Na razstavi je gledalec soočen s konkretnimi, z otipljivimi deli. V ateljejih štirih uveljavljenih umetnikov nenehno nastaja kaj novega in čeprav so od zadnje predstavitve Divjih v srcu pretekli le trije meseci, so na ogled najnovejša dela, nekatera javnosti predstavljena prvič. Umetnike druži socialna dimenzija, saj že dolgo prijateljujejo, povezuje pa jih tudi podoben odnos do ustvarjanja, ki ga zaznamujejo strastnost, neposrednost, izpovednost, prefinjena humornost in kritična drža do aktualnega dogajanja v polju slovenske umetnosti. V Mestni galeriji Nova Gorica je na ogled mozaik štirih prepoznavnih avtorskih poetik, ki ostajajo zveste klasični tradiciji stvarnega ter so obenem sveže in aktualne pri obravnavi posameznih problematik in motivik. Konfrontacija različnosti jih bogati in obenem utrjuje lastne avtorske pozicije.

Sandra Belšak

Skupino Divji v srcu, ki si je svoje ime sposodila pri znamenitem filmu Davida Lyncha (Wild at Heart), so leta 1998 ustanovili slikarji Aleksij Kobal, Silvester Plotajs Sicoe in Jurij Kalan. Prvič so se predstavili leta 1998 v ljubljanski Equrni, ob drugi javni predstavitvi v isti galeriji pa se jim je leta 2002 pridružil Gregor Kokalj. Ko je skupina leta 2008 razstavljala tretjič, je razstavišče ostalo isto, namesto Kokalja pa je kot četrti član skupine postal kipar Mirko Bratuša. Leta 2010 so Divji v srcu zapustili prestolnico in pripravili razstavo v mariborski Kibeli. Njihova peta predstavitev je istega leta našla prostor v Mestni galeriji Nova Gorica.

Mirko Bratuša (1963, Negova) je leta 1989 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Luju Vodopivcu, kjer je leta 1993 zaključil tudi podiplomski študij kiparstva. V letih 1990 do 1992 je študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Münchnu, kjer je leta 1992 diplomiral pri profesorju Leu Kornbrustu, leta 1993 pa je študiral na Umetnostni Akademiji v Düsseldorfu pri profesorju Tonyju Craggu. Od leta 1997 poučuje kiparstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Leta 2003 je v založbi Galerije Murska Sobota izšla njegova monografija. Leta 2006 je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada.

Jurij Kalan (1961, Kranj) je leta 1990 diplomiral na slikarskem oddelku ljubljanske Akademije za likovno umetnost pri profesorici Metki Krašovec. Svoje delo je predstavil na številnih osebnih razstavah in sodeloval je na več skupinskih razstavah doma in v tujini. Doslej je prejel tri nagrade. Živi in dela v Ljubljani.

Aleksij Kobal (1962, Koper) je leta 1986 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku. Podiplomski študij iz slikarstva je zaključil leta 1993 pri profesorici Metki Krašovec. Za likovno udejstvovanje prejel več priznanj in nagrad. Živi in dela v Ljubljani, kot svobodni umetnik. Leta 2008 je v založbi Gip Art izšla njegova monografija.

Silvester Plotajs Sicoe (1965, Ljubljana) je leta 1988 diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je nadaljeval tudi podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minevra v Groningenu na Nizozemskem. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani. Leta 2006 je v založbi Gip Art izšla njegova monografija.