Duša Jesih slike

Slikarstvo Duše Jesih se konstituira v ciklih, kot nadgradnja doseženega in napoved drugačnega artikuliranja oblikovnih sestavin v klasičnem, ortogonalnem slikovnem polju. Spremembe, ki jim sledimo v njenem opusu, so s percepcijskega vidika razmeroma hitro prepoznavne, medtem ko se pomenska intenca avtoričinih likovnih formulacij v osnovnih značilnostih ohranja in kot taka vztraja v okvirih pojmovnih dihotomij, ki tvorijo njihovo sporočilno podstat. Prav s tem, da je s sliko mogoče posredovati širok spekter pomenjenj, ki daleč presega čutno zaznavni topos slikarstva, se osmišlja perpetuirana invencija likovnih različic vnaprej določenega formalnega modela, prepoznavnega kot logos subjekta, ki se nam daje v videnje. Z zdajšnjo razstavo, sestavljeno iz dveh nizov slikarskih kompozicij, umetnica skuša v različnih strukturacijskih registrih izpostaviti problematiko vpetosti slehernika med protislovja, ki določajo njegovo eksistenco.

Iskanje ravnotežja med prostorom in časom, med gibanjem in mirovanjem, med končnostjo in neskončnostjo je v njenem slikarstvu stalnica, h kateri se vrača s poglabljanjem v kombinatoriko podobotvornih enot, z ustvarjanjem sozvočij med morfološkimi in kromatskimi prvinami likovne govorice. Ta konstanta sicer ostaja očem nevidna, pogled se ujame le v preplet linij, ki ločujejo posamezne barvne površine, drsi med ploskvami, ki ga s sevanjem različnih kromatskih intenzitet zdaj bolj, zdaj manj vsrkajo vase, se vrača od detajlov k celotam, da bi se nato ponovno razpršil ter poiskal druga stičišča in bežišča. Vživetje v naslikano je pri abstraktnih podobah imperativ, ki mu gledalec s svojimi čuti nezavedno sledi, prepušča se toku, ki mu ga sugerirajo vizualne entitete in njihova medsebojna razmerja. Vprašanje, kaj abstraktna, še posebej na geometrijskih shemah temelječa slika predstavlja, je za ozaveščenega posameznika brezpredmetno, ker ve, da nima opravka z zgodbami, ki naj bi mu jih pripovedoval nekdo drug, ampak si mora iz pojmov, ki jih razbere iz videnega, pripovedi in pomenjenja ustvariti sam. Odprtost slikarkinega diskurza implicira odprtost gledalčevega branja, zato je takorekoč samoumevno, da bo ista slika sprožila raznoliko paleto odzivov in interpretacij glede na senzibilnost subjekta, postavljenega pred njo. Slika, ki ne nastaja več po vnaprejšnji logiki reprezentacije, ker je brez predpisanega motiva in ji zategadelj ni treba upoštevati standardiziranih pravil njegovega upodabljanja, torej že v svojem konceptualnem izhodišču vsebuje interaktivni učinek, ki se uresniči kot dialog dveh subjektov. Na produkcijski ravni imamo opravka z vizualizacijo nekega občutja ali psihičnega stanja, ki pa nista natančno določena (in zato tudi ne enopomenska), medtem ko zaznava vizualizirane ustvarjalne zamisli generira sklop asociacij, ki naj bi se temu občutju čim bolj približale oziroma, v idealnem primeru, z njim poistovetile. Simbolika, ki je bila nekoč univerzalna, je zdaj postala izmuzljiva, nestabilna in nepredvidljiva, prilagaja se koeksistenci osebnih nagovarjanj v izrazito pluralnem prostoru umetniških izrazov. Po drugi strani pa avtoreferenčnost nastajanja podobe ne more biti več edini kriterij, ki naj bi se mu proces slikanja podrejal – prav tu je bistvena razlika med poetikami modernizma in položajem slike po njegovem izpetju. Zato je razlaganje slikarskih opusov z besediščem, s katerim je bilo moč razčlenjevati umetniška stremljenja v kontekstu šol, skupin in smeri, postalo nezadostno, tudi irelevantno. Pomembna so samo konkretna dela, njihova notranja konsistenca in sugestivnost njihovega likovnega ustroja.

Medtem ko v enem od razstavljenih slikarskih nizov Jesihova še nasloni svojo kompozicijsko zasnovo na skrajno stilizirano antropomorfnost, gre v drugi seriji čez rob aluzivnosti in nadaljuje proces strukturiranja podobe zgolj z geometrijskimi liki, ki jih med seboj ločujejo posamezne barve in barvni odtenki. Na svojevrsten način sta cikla komplementarna, enote, ki ju sestavljajo, so soočene kot možnosti, kako z različnimi pristopi izraziti iste ali vsaj zelo podobne pomenske zastavke. Variacije na temo vpetosti med dva pola bivanjskih aporij se v slikah Duše Jesih udejanjajo s spontano dekonstrukcijo nekega modela izjavljanja, ki je še do nedavna veljal za kanoničnega. Preglasile so ga individualizirane metafore, ki prosevajo skozi plasti podobe. Ključ do njihovega umevanja si mora poiskati gledalec sam, kajti slikarka je s tem, da je začrtala polje, v katerem se ta ključ nahaja, svoje delo opravila.

Brane Kovič