Dušan Kirbiš slike

Snov in sanje

Trohnoba modernizma

Vzrok se mu je izmikal, tako kot vedno. Že kot otroka ga je begalo, ko so od njega zahtevali, da da med dvema izbirama, prednost eni sami in se hkrati odreče drugi, ki se mu je zdela enako mamljiva, enako usodna. Vsiljevali so mu razumno skrb, ki naj bi ga vodila v dušenju vroče želje in žgočega mika nepredvidljivosti. Vendar je bil vseskozi prepričan, da je globoko v sebi nekaj vedel že od začetka, od prvega spomina. Gotovo pa že od takrat, ko so zaskrbljeni stali nad njim, dveletnim, široko odprtih oči, ki ni dihal. Ampak je bilo še veliko trenutkov pred tem, vse to, ustvarjeno in tudi ono, še ne ustvarjeno, poprej, namreč pred popolnostjo vsemogočnosti, kar ena sama tema, en sam nič, ja, tudi to je vedel. Tako ga je potem, ko je nastalo že, spreletelo kakor, da bi stal pred velikim in visokim, neskončno trdnim, betonskim zidom. Ker če si je, (tako kakor vselej Jacques), preveč predstavljal kaj podobnega, karkoli, kot na primer ta zid, pa snov in barvo in sence in vse drugo, se je čisto vse ustavilo; tam nekje vmes, še preden bi lahko nastopilo še ne. Um pa, kot da bi se odtujil, kakor, da bi šel nekam stran; lahko ga je celo gledal, a bil je tam, kar sam zase in sploh ne več njegov; kar nikogaršnji se je zdel. Zares se nikdar, ne prej pa tistikrat tudi ne, ni vprašal kdaj se je spet vrnil. Pa se je. Ne on, um, ker tega ni hotel, in ne on sam, ker tega, da bi šel k njemu, preprosto ni zmogel, se nista ubadala z vsem tem. Begalo in grizlo ga je vse to in kar nekakšen mulj se mu je usedal; ni znal povedati, tam nekje globoko odznotraj. Čutil je le njegovo brezobličnost in še bolj tisti vlažen hlad z vonjem po kisli trohnobi. Potem ga je nekoč, ko se je vse skupaj primerilo že kdove kolikič, obsedla divja misel, da um izgine, če si kako stvar preveč predstavlja, ali če si jo strastno želi. Takrat, v takem trenutku, je postalo vse sivo, kakor če bi napačno izbral program in bi se na ekranu pojavilo nervozno sneženje, ki se ga ne da ustaviti, ujeti s pogledom v; ušesih ali nekje odzad, za glavo pa tako pusto šumenje, ki neprestano je in se ga preprosto ne sliši. Tako si je mislil, da se še njegov, davno pozabljeni prijatelj Claude, ki je o divji misli zmeraj veliko govoril, ne bi znašel v poplavi neulovljivih delcev tega vrtinca smeti naplavljenih z dna globeli. Kajti tudi tisti trenutek, ko mu je to prišlo na misel, se je zgodilo enako. S tistimi nekaj bedastimi besedami, ki mu jih je zanalašč ali pa zaradi površnosti, tega ni vedel, um pustil, je nehote ponavljal besede: strah, strast, strah, strast… tako dolgo, da je boleče občutil vso bedo samosti; in sivo je bilo kot tisti beton. In ni dihal, kajti nobene želje, nobene potrebe po dihanju ni čutil. Tudi zato ker ni vedel ali je res beton ali pa tisto prekleto, večno šumenje, kar je bilo še mnogo trše. Dolgo, še sam ne ve kako dolgo, je mlel tisti besedi v nepretrganem, v vse smeri razširjajočem se toku, tako nekako kot takrat davno v prihodnosti, ko bo moral v šoli računati kake težke račune in mu bo kri drvela po žilah in bo orjaško čutil, da lebdi rešitev nekje tu, zelo blizu naokrog, zadaj ali spredaj ali spodaj ali pač že nekje, le v pameti ne, ker tam bo na tistem mestu ena neskončna siva, skorajda črna luknja.

No, nekaj je bilo v tem trenutku pa le sila prijazno do njega. Knjige, s prahom na njih, ki ga je gospa vsak dan obrisala in oči, ja oko, s tisto Georgesovo zgodbo o njem. Ker to je pa le vedel, da mora biti povezano s tem, da gleda pa ne vidi in da posluša, a ne dojame. Tolažilo ga je, da ga knjige niso še nikdar izdale, nikdar pustile samega – zakaj bile so tam, še zdaleč ne kot breme, ki se ga je treba lotiti, marveč kakor svetloba, ki bode v oko, ko po operaciji popusti anestezija. Tako zares so bile z njim, da je dobro vedel, da je lahko v blodnjavih omamah, kadar je imel globoko voljo o nečem poizvedeti, stopil pred polico in z iztegnjeno roko izvlekel katero koli knjigo in je, potem ko jo je na slepo polistal, kmalu v njej našel prav to, kar je iskal. In če bi hotel o tem posneti film, bi moralo biti vse to prikazano tako, kakor da je knjiga sama, samovoljno zdrsnila v približujočo se dlan. Zelo ga je tudi spominjalo na tisti zapleteni matematični problem, ki ga je, z vsemi potankostmi, celo številkami in rezultatom, sanjal noč pred usodnim izpitom, ali pa na Z., ki mu je, nekoč drugič, naslednje jutro, še vidno preplašena pripovedovala, kako je sanjala, da jo je pretepal; njega pa pekoče ljubosumje tisto noč ni pustilo spati. No, in potem preprosto ni več vedel, ali naj podrži roko nad Grki, ker gotovo so to popisali, ali naj ga kar sredi noči pokliče, T-ja, ki je že vse prebral, si zapomnil, ker on bi se gotovo česa bliskovito domislil. Si upa? Še najmanj se je bal, da bi T. o njem mislil, da je blodnjav, ker blodnjav je bil pogosto tudi sam, morda še bolj. Zares ga je begalo to, da si je težko vnaprej predstavljal, da bi znal z besedami dovolj dobro opisati vse, kar ga je preganjalo. Pa še to je bilo: kako spregovoriti o strahu pred strastjo, če mu pa v resnici strast do strahu napoveduje presenečenje, tisti obrat v dvoumnost, ko začuti, da je brez moči, v čemer najde hkrati več ali manj, kakor je pričakoval, in kar ga skoraj vedno pahne v nezadržen nori smeh. Ker zdaj, se je sem naselil še smeh. Izogibal se je temu, da bi lastno nemoč dojel kot eksplozijo komičnega, duhovitega ali smešnega, da bi vse izgledalo kot možicelj na vzmeti, ker mnogo bolje, kakor možicljevo padanje in vstajanje, je razumel Erosove solze in Georgesov hvalisav krohot smrti v obličje. Mamila ga je nerazumna metafora male, v želji in predstavah vedno ponovljive, in velike, končne in dokončne smrti. Sladkost bega v romantično domišljijsko brezprostorje nepojmovnega se mu je vedno znova obrnila v globoko melanholijo razočaranja nad spoznanjem o tišini okrog krika. Kje je tu um in čemu rabi v iskanju naslade brezmejnega in groze trzajev dokončnega delirija. Ker zdaj se je sem naselila še smrt, k strasti, strahu in smehu. Tisto bežno, nad tišino lebdečo, komaj sluteno, misel, da se bo vsak um odmikal in končno za vedno odmaknil od njega, bolj ko se ga bo trudil zadržati, je moral vzeti za svojo. Tako nična, lahna in lebdeča se mu je kazala, kakor senca sence v popolni temi. Le še spomin na vrelec sočnosti, tega mu ni izbrisalo, mu je dajal oporo v veri, da bo še lahko govoril. Tam, nad blagimi livadami je gledal, kako se iz polzeče megle dvigajo obrisi hrastov in trepetlik. V belem brezvetrju so stali tam hrasti, kakor iz marmorja, ne iz granita izklesani, brezčutni in togi, na pragu vhoda v nevidno, v smrt. Lebdeče trepetlike s srebrnimi Luninimi debli, so jim s komaj slišnim vibratom poplesujočega listja, dihale mogočno glasbo življenja.

Nekoč jeseni, tik ped prvimi slanami, sta si Emile, ki mu ponoči ni bilo treba več kolesariti, in on, prav tam pogledala globoko v oči. In slišal ga je misliti. Tako je mislil, »… da je življenje mogoče prav to, da delamo stvari, ki se jih polotimo, ne da bi jim verjeli : nekaj takega bo to...« Nihče mu kasneje ni verjel, ko je hotel o tem dogodku pripovedovati, kakor tudi ni na nikogar napravila nikakršnega vtisa njegova vročična pripoved o sebi v avtobusu, in o svojem pogledu, lebdečem nad poljem valujočega ječmena in o fatamorgani cvetočega akacijevega gozdiča. Beseda mu je vedno zamrla, kajti mnogo več je bilo nad to pripovedjo; tista naelektrenost oblaka čebel in neskončna ekstatičnost, ki jo je doživel ob milem spoju tople srebrne svetlobe z vonjem medenega cvetja. Celo nekaj takega jih je slišal govoriti, pa saj si od presenečenja morda ni niti prav zapomnil, češ, da vožnja z avtobusom človeku prihrani čas, vendar ne podaljša življenja. Zato je le, s komaj zaznavnim, blagim in bolj v oči, kakor na lice naseljenim, smehljajem, verjel, da morda je med vsemi le kdo, ki lahko vidi to, kar vidi sam. Ker takrat, pred trinajstimi leti sta oba, še vedno verjame, čeprav nista spregovorila, v trepetlikini krošnji videla, kako so se izpisovale srebrne besede njunih misli. Srebro.

Razumel je marsikaj – oj kako oholo – le tega menda ne, zakaj bi naj mislil. In spet se je zalotil, da mora misliti naprej in kar naprej, tako, da se za njim razširja trikotna sled, brazda, in ni se smel ustaviti in ničesar si ni smel predstavljati v podobah. Kajti takrat se mu naredi vse polno in prazno hkrati in se pomeša tostran z onstran in bi hotelo biti videno. Ob takih prilikah je kar pogosto pomislil na mojstra Andreja, ki ga je, kadar se mu je po tihem priplazil za hrbet, zalotil, kako stoje sanja, o vsem mogočem, o vodi in vetru in mahu…. In o rosi iz Ivanove mladosti. Kladivo in dleto sta negibno, kot, da bi ne bila kovinska, ležala, kot dve senci lebdela, nekoliko v zraku, ob bosih nogah. No, pa tudi njemu ni nikdar telefoniral, ne ponoči ne podnevi. Tako kakor T-ju ne, čeprav je tisočkrat mislil, da mu bo. Pa ne zato, ker je bil takrat še pomočnik, pač pa, tako se mu je zdelo, da skoraj gotovo zato, ker je mojster pogosto spal pod akacijo, tik ob templju. Ja, pa to ni bil edini vzrok tesnobe. Ne da bi o tem posebej razmislil ali pa tako hotel, ga je vedno odneslo, mimo njega, navzgor po stopnicah v notranjost, kjer je na golem, belo-črnem mozaičnem tlaku ležal ogromen, zdelo se je, da umirajoč, monitor z enako šumečo sliko. In vedel je, le spomin tega ni mogel priklicati, da ga je njegovo ohišje na nekaj spominjalo. Ker je bilo oglato, pa ne leseno, ne bleščeče, pač pa iz temno srebrnkaste plastike, ki je spominjala hkrati na korund, antracit in železovo leguro. Praznina v njem pa kakor nič, kot nekaj, česar ne morejo dojeti zavest in še manj čuti, čisto brez vsakega mika. Ja, zdaj se je spomnil: okvir je bil hiša megle, hiša smrti. Slika na monitorju se mu je, če je zares zvesto gledal, vsaj enkrat na teden strnila v komaj viden napis: Pulvis es et in pulverem revertis. Vsenaokrog je ležal pepel, siv kosmičast prah; pravzaprav tak, kakršnega je že zdavnaj videl, tudi takrat. Do smeha zanimivo je bilo, kako je prav ta ekranski pepel potešil njegovo pekočo potrebo, da bi slišal mojstrov glas. Torej, zdaj je vedel, da ne le to, da mojster Andrej večino svoje budnosti presanja, ampak bolj to, ker prav on neprestano sanja o tem, kar je njemu samemu od nekdaj jemalo pamet, ga je zadrževalo. In šele ko se je mnogo kasneje spominjal, se je trepetajoč od strahu, kaj bi doživel, če bi ga bil zbudil, zavedel, da je takrat, ponovno nevede ravnal tako, kakor da bi ga neznana sila varno vodila med čermi. Kaj lahko bi mu bil mojster namreč svetoval, naj vidi, še bolj vidi in tisto, kar vidi, da videti tudi njemu. To bi bila žrtev. Sanje.

Igra resnice in laži, odkritosti in sprenevedanja, vstopanja in izstopanja se mu je zdela kakor beg pred zahtevo po tem, da bi bil sposoben jasno in nedvoumno, vedno zanesljivo, na koristnost cilja naravnan, reči z Josephovimi besedami: »To sprejmem, s tem pa nimam kaj početi.« Boleče spoznanje o usodnosti rdeče žareče razpoke med enim in drugim, med strastjo in razumom, in še bolj spoznanje, da med obema ni razlike, ga je neprestano in vse močneje sililo, da je rinil prav vanjo. Nehalo ga je begati, da ga um občasno zapušča, celo nekako s patosom animalične užitka v bolečini, si je slikal samega sebe, kako obenem zavrača obe, razumnost in strast, in zdrkava med njiju. Taval je po breznu najgloblje noči, najgloblje črnine materie prime. Ničesar ni vedel, vendar se je spominjal vsaj tega, kar mu je slepilo in odvzemalo pogled, kar mu je celo branilo, da bi spoznal lastno stisko. Padec v brezmejnost je bil navsezadnje večno padanje navzdol ali pa navzgor ali vstran, proti dnu, ki ga ni. Kakor v davnem spominu ni imel potrebe po vdihu, tako tudi tukaj, ko je sprejemal ekstazo lebdenja, ni več čutil strahu pred zaustavitvijo. Ni se bal trka ob trdoto sodbe. Groza je postala blaznost, obsedena s pogledom v čas brez konca. To ni bila strahota vrtoglavice, ampak dotik slutnje razodetja o približevanju trenutka očiščenja in povratka k virom življenja. Dušila ga je nemoč, ko bi hotel z enim gibom zajeti in ob sebi zadržati vse tisto, kar mu je bilo sveto, a mu je hromilo moč, da bi lahko izbral vsaj nekaj od tega. Z vsem naporom se je boril proti izginjanju zoper njegovo voljo, čeprav bi ravno takrat moral na vse pozabiti in nehati izgorevati, kajti za nobeno ceno bi ne smel trošiti lastnega soka za nič drugega kakor samo še za ekstazo. Vedel je prav natanko, tudi v trenutkih sivine, da je brezumje, ki ga je sprva tako silno begalo, zares stanje blaženosti, v katero je, ne da bi se tega zavedal, neprestano padal, in se ga hkrati tudi branil. Ničesar pravega ni hotel in zdelo se mu je, da tudi storil ni ničesar, a dano mu je bilo znajti se v neznosnem preseganju bivanja. Ne Biblija ne Narava zunaj njega mu nista dali tega občutja. Groza sanj, strahu in strasti ga je privedla do spoznanja, da ni besede, ki bi presegala druge besede, in da ni podobe, ki bi bila veličastnejša kot druge. Oklepal se je svojih, surovih podob, ker vedel je, da bi besede, naseljene vanje, oskrunile njihovo neizmernost. In vsaka pripoved in razlaga bi mu zaustavila potovanje na lastne meje. Kakor je bil nekoč, morda strahopetno prepričan, da mora za vedno izgnati lepoto kot satansko past in prevaro, tako je zdaj prav v njej videl vrelec potrebe po kaosu, nasilju in ponižanju, k vsemu, česar bi se pred tem, na vsak način moral in tudi hotel, izogniti. Pel je slavo temu spoznanju. Ne zato, ker bi ga razsvetlilo s svojo končnostjo ampak zato, ker je odpiralo luč spoznanja, brez katerega bi zgrešil resnico noči, naseljeno v trpeče spoznanje o nemožnosti dokončnega spoznanja.

Onemoglo je, medtem, ko je še vedno lebdel, zrl v zevajoče brezno. Beseda mu je ritmično brbotala preko, s penasto krvjo zalitega, ob korenu pregriznjenega jezika in boleče si je želel videti kamen in se ga dotakniti, tisti kamen, o katerem je že vse prebral, in ki ga je ves čas slutil na dnu. Prijel bi ga, začutil njegov hlad, ali vročino, tega ni vedel, da bi se lahko odrinil, da bi potem vedel, kje je. Da bi lahko v nevzdržni praznini začutil svojo kožo in tisto, kar je ves čas imanentno slutil nekje naokrog. Da bi zgoraj spoznal čistost srebra modrosti in da bi se spodaj raztopil v zlatu ljubezni, da bi seme žvepla potresel po brazdi živega srebra. Ker vedel je, da se je drama že zgodila in da so slike vanjo poklicane samo zato, da jo obudijo. V trdo in pusto površino polja je spuščal seme, ga mešal s slino in drgnil, dokler se kamen ni spremenil v blato, in čakal ter ponovno drgnil in sejal in čakal. In je klilo, je. In vzklilo. In zraslo. Iz trenutka v trenutek, iz jutra v večer, iz dneva v noč spreminjalo svojo podobo in zorelo in se meglilo in izginjalo in ga nagovarjalo z besedami, ki jih še ni bilo. Nato je, radosten in poln občudovanja, povabil še njih, kajti zdelo se mu je, da mora to vzvišeno doživetje deliti z njimi, ki jih ima rad. Ja, saj mu je bilo lepo, da so prišli, zares je bil pa preseljen v svoj metafizični svet, in se ni spomnil, če so zares prišli ali pa jih je samo pozval, ali je pa morda o tem, da jih je povabil, le sanjal. Zdaj je bilo drugače kot takrat, ko jih je preko valujočega ječmena vabil v dehteči akacijev gaj. Takrat je njihovo površinskost čutil kot globoko razočaranje. Pa se je kasneje svoje naivnosti spominjal le še s sočutnim nasmeškom. Ker, ko je klilo seme je bil sam. Seme.

Lestev časa, prislonjena na svetlobo, se dviga iz opojnega škrlata življenjske skrivnosti, iz črnine vrča prvobitnega oceana. In nihče zares ne more prešteti klinov, ker jaguarkine oči žarijo med obema časoma, in slepijo pogled. Kaj vidi? Ali kaj vidi? Ali je pa to, kar vidi, nemara drevo, axis mundi, žareč jambor, ki predira in okrog katerega se tako počasi, da tega nihče ne vidi, in z globoko v drobovju slišanem titanskim zvokom, vrti stvarstvo? Razgalja se bivališče nesmrtnosti, njegova duša, sla in srce. Razpira se, ob njegovem vznožju, brazda spoznanja, žareča kot vreli cinober in divje opojna, in drhteča kot mandljevčev cvet. Spušča se zdaj, z glavo navzdol, vidim ga, z levico objema deblo in z desnico sega globoko med razkrečene korenine. Hlastajoč grabi žveplo in živo srebro in svinec in pepel in cinober in zlato in oglje in pepel in kri in žolč in seme in apno. Vse si tlači v usta in golta in liže, mlaska in grize. Sam je, hegemon, ne zmoti ga prav nič v tem divjem senzualnem ritualu. Le eno še potrebuje: zdrizasta jajca, s koščki lupin, pomešana z mlekom in vročim sokom v pločevinastem krožniku. In ve, da mora hiteti, ker jaguarkine oči žarijo in utripajo in sporočajo, nekaj, zdaj še nerazumljivega, a sluti kaj, ker ni prvič, da se bodo začele tvoriti besede in povedi in, da se bo moral ozreti in poslušati nesmiselne razlage transcendence narave in simbolov - in sebe. In se bo vse sesulo. In spet se bodo pojavile velike utopične projekcije in zavladala bo evforija kolektivne lascivne shizofrenije. Ne njih, besed ga je strah. Svojih in njihovih, a najprej njihovih, tistih, ki razlagajo, opisujejo, utemeljujejo in tehtajo. Tistih, ki ne poslušajo roke, kadar lebdi nad knjižno polico in tipa besede. Tistih, ki ne vidijo šelestečega vonja odpadlega listja. In tistih, ki na vrhu jambora, zapičenega skozi grajski stolp prav do zemljinega droba, ne vidijo, ne vidijo. Ki ne vonjajo rdečine plapolajočih vijug in ne vedo, da se jambor v resnici zadira v nebo. Vrača se k temu in ve, da so besede zdaj tu, kjer se kotijo, in da se selijo, ker taka je njihova narava. In potem so tam. In potem nehajo biti besede. Kot en sam kurji preplah, kot beganje s palube na palubo pred dovrskimi stenami. Ker dolgo je vedel, da lahko gleda in mu pozli od tega, občudovanega, muzealiziranega sveta, ampak da vidi onkraj. Zelo se je s tem zbližal, ja, kar navadil se je in zdaj ga že zdavnaj več ne vznemirijo klini in veje, ker kar sam od sebe ve, da tudi tisto, za kar ve, da obstaja, pa tudi vse tisto, o čemer se mu niti ne sanja, ne bo nikdar prišlo do njega. Goreča želja je ostala za druge. Ker v njenih očeh zdaj bere, da je nič več kakor vse. In zdaj se s čolnom odpelje poslušat tišino, na vrh otoka. Nekje daleč spodaj, v temi sluti nihanje gladine oceana, in iz razpok v pečinah prihajajo vzdihi valov v neskončni Ave verum corpus. In iz hrumenja se, kadar se veter obrne navzgor, proti njemu, zasliši komaj zaznavno petje: visita interiorem terrae rectificando invenies operae lapidem.

Espen Willkür

Prevedel D.Kirbiš