Erik Lovko slike

XXII za 21

Besedilo Dejan Mahmedovič

Ob svojem vstopu v krog slovenske umetniške likovne tvornosti je bilo koloristično, monumentalno, figuralno slikarstvo Erika Lovka precej samobitno in nevsakdanje, saj v začetku devetdesetih let tukaj skorajda ni bilo slikarja (morda Kraševčeva, Marušič), ki bi izražal lastno izpoved skozi podobo »realističnega« ali bolje »nad-realističnega« tipa. Šele skupina mlajših avtorjev (Jakše, Plotajs, Kalan...), ki je prišla v ospredje v zadnjih nekaj letih, je razširila krog tudi v tej smeri. Sicer pa je situacija, v kateri se nahajamo, ko je »avantgarda« v različnih, vrednih in »ničvrednih« variantah preferirana oblika državno inštitucionaliziranih ustanov, medtem ko je vsa ostala »klasično« obarvana produkcija s tega stališča nekako na periferiji in nosi oznako marginalnega, vsekakor zanimiva. Nedvomno živimo v času, ko se dvodimenzionalno, štafelajno slikarstvo, ogroženo od različnih novih umetniških praks, z zadnjimi močmi upira svojemu koncu in krčevito bori za lasten obstoj. Zato je figuralna izraznostna forma kot davno preseženi segment znotraj slikarskega toliko bolj videna kot nekakšen atavizem v široki strukturi likovnega podobarstva.

Vendar drugače pogledano, figuralno svojega dosega ni povsem izrabilo, saj je njegov domet v »večnem«. Figuralika je stalnica, ki je danes ne smemo in ne moremo razumeti kot nekakšno neo-figuraliko, torej kot vračanje oblike načina, ki je prišel zopet na vrsto, ampak je pojav figuralnega lahko samo oživitev večnega v slikarskem. Figuralno je konstanta, ki pomeni praktično. Je vzporednica idejnemu in pomeni osnovno bazično operativno polje, ki daje substanco vsakemu povednemu. In če uporabimo priljubljeni tekstovni pasus A. Medveda, ki govori o hori: »'Maternična hora' pomeni prostor, uprostoritev, vendar pred vsakim izoblikovanim stanjem, in torej anahroničnost prabitja, ki še ni urejeno v nek dokončen smisel, telos, še manj v strukturo, ki nosi v sebi nek razvoj, teleološkost. Zato lahko spregovorimo o hermenevtičnosti hore, njeni shematičnosti, ki ni nikakor že figurativna ali tipska, tropiča, interpretativna. Hora še ni subjekt in niti ni subjektna, subjektivna; ni še »nosilec«; čeprav substancialna, je vedno neoblikovana in amorfna. Vase sprejema like in oblike, vendar tako, da šele daje - omogoča - njihov prostor.« Ali o vosku: »Saj je sveti Hieronim o vosku zapisal... je povsem mehak in dober, da lahko iz njega oblikujemo, kar moramo in hočemo, saj v sebi vsebuje vse, kar lahko iz njega oblikujemo, četudi nihče ničesar ne oblikuje iz njega.«

Figuralno lahko razumemo kot post-horično področje, ko se ideja mora oblikovati, ko ni več pred-stanje »obstajanja stvari«. Slikovno brez predmeta je neopredeljeno in lahko eksistira samo kot metoda, modus.

Seveda to nikakor ne pomeni nezmožnosti abstraktnega, ampak jasno vedenje, da je v ozadju abstraktnega vedno materialna, predmetna opredelitev, poosebljenje (opredmetitev) - neizoblikovan vosek je samo vosek, ni nikoli pripoved; saj je tudi vsak odnos lahko izražen samo skozi »nekaj«, sicer je prazen in je lahko le način. Svojo vsebinsko vrednost dobiva šele, ko se navezuje na »nekaj« ali bolje, ko postane odnos med »nečim« in »nečim drugim« (lahko tudi sam s seboj). Šele aplikativna forma mu zagotavlja vsebino, ki (podobno je s figuro in simbolom) nosi deleže predmeta udeleženca in pa metode. Ali drugače: lahko, da obstaja splošna formula, nekakšno univerzalno pravilo, zakon, vendar je tudi um sam osmišljen šele v posameznem individuumu - človeku; obstajajo zakoni, ki smo jih sprejeli na kolektivni ravni, vendar jih šele na individualnem nivoju lahko razumemo kot izvorni napotek realno obstoječega posameznika, ki se pri »njem« mentalno strukturira kot etika, estetika, religija...

Figuralika v podobi je in bo vedno živa kot bazična vez komunikacije, dešifrirni element kodnega sistema narativnega. Vsled temu se dvodimenzionalni sliki (katere izvedbena forma ni strogo določena in dopušča raznotere variante) verjetno ni potrebno bati, saj je njen obstoj pogojen z obstojem fizičnega, z obstojem gledanja, gledanja ali pro-gledanja »nekoga« »nekam«. In kljub temu, da je v začetku dvajsetega stoletja slika svoj prvi konec že doživela (Malevičev »Beli kvadrat na belem polju«) in kasneje preživela še kakšnega, bo v varstvu človekove fizične prisotnosti gotovo preživela.

Medtem ko je hora brez-masna materija, dobi s sbujektivizacijo v figuralnem lastno označbo in opredelitev. In na tem mestu nastopa simbol. V odnosu, ko je figuralna opredelitev hermetizacija, zapiranje, je simbolična karakterizacija predmetnega ponovno odpiranje, tako da se procesna struktura nikoli ne ustavlja. In figuralika, ki ima odprto strukturo, je vedno mogoča.

Pričujoča razstava s simboličnim naslovom »22 slik za 21. stoletje« predstavlja nadaljevanje umetnikovega odkrivanja znotraj simbolično fabulativnih izpovedi, ki jih Lovko dosledno razvija v zadnjem nekajletnem obdobju, ko se posveča predvsem dvodimenzionalni površini in ne toliko kiparstvu. Dvaindvajset predstavljenih podob je vezanih na tarot karte, ki postavljajo pred nas lestvico velikih Arkanov. (Arkanum – verska skrivnost, misterij; v srednjem veku skriven pomoček ali zdravilo, ki zdravi vse bolezni). Verjetno izvira tarot iz Egipta, morda Indije, skratka, njegov izvor je v stalni kulturi.

»Tarot je simboličen zemljevid zavesti in starodavna knjiga modrosti, ki vizualno razkriva ustvarjalne zamisli in stanja zavesti, zabeležena v vseh kulturah… oseminsedemdeset simbolov (mali in veliki Arkani) upodablja arhetipe notranjih in zunanjih doživetij, ki prevladujejo v človekovem življenju… Življenjski simboli so simboli, ki izhajajo iz rojstnega datuma. Osebni in duhovni simbol sta življenjska simbola. Oba predstavljata vaše prirojene sposobnosti in namen, s katerim ste prišli na svet.«

Pri tarotu gre torej v ozadju za nekakšen sistem determinacije, ki ima hierarhični karakter s sicer v določeno smer odprtimi možnostmi, prepuščenimi naključju. Vendar pomeni tarot v skrajni fazi določeno, že zapisano in predstavlja razlago danega. Misterij pa je prvenstveno orodje oblasti, predstavlja pre- ali nad-vedenje in s tem moč (v sodobnem informacijskem sistemu kakor v okultnem), zato je polaganje kart in razlaga gotovo ezoterično početje z določenim namenom.

Obravnavani cikel slik verjetno nima in ne želi imeti zelo direktne povezave z mistiko, okultnim, ezoteričnim, ampak se je dotika samo na podlagi vizualnega in ji prevzema bogat optični stadij figuralno koloristične forme in morda določen segment simbolnega polja. Vsekakor pa imamo v vsebinskem smislu opraviti z veliko distanco. Pred nami so drugačna pomenska stanja, veliko avtorsko osebnega poserdovanja in intence. Avtor stvari konkretizira, njegovi protagonisti so večinoma konkretne osebnosti, s katerimi deli različna osebna razmerja in jih z uvrščanjem v »tabele velikih Arkanov« specifično karakterizira. Gre za spontan zapis intimnih doživetij. Podobe so polne, skorajda prepolne direktnih pripovedi, saj bi lahko rekli, da je zavidljiva raven prepletenosti simbolnih navezav v slikarstvu, ki nas prvopogledno fascinira z lastno barvno udarnostjo in figuralno ambientalno konsistentnostjo, v pričujočem opusu presegla vse dosedanje avtorjeve izdelke, tako da je navezava na tako plodno podstat, kot je tarot, v danem primeru izjemno posrečena in zadeta.

Kot rečeno, je verjetno prvi vtis, ki ga dobimo ob stiku s pričujočimi impozantnimi oljnimi platni Erika Lovka, izjemni kolorizem. Slikar vsekakor nadaljuje lastno slogovno imanenco, ki je specifična tako pri linijski tvorbi figure kakor v sklopu kompozicije oziroma organizaciji prostora. Morda je na mestu, da se spomnimo umetnikove dvojne vloge v umetniški produkciji, kiparske in slikarske. Vsekakor pa je v določenem smislu njegovo delo, v vsebinskem kakor formovnem smislu, nekakšna rezultanta antike, renesanse, fauvizma, nadrealizma, pop arta…, nasičeno s prispodobami, simboli, osebno izpovedjo.

V Lovkovi podobi je formiran poseben prostor, ki ga običajno preddisponira osnovna monokromna čistobarvna podlaga, v kateri določa težišče pogleda osrednja figura, in pa posamezni vertikalni pasovi, »okna«, katerih odprtina sega v polje izven osrednjega prizorišča. Lovko organizira likovni ekran podobe zelo določeno in kljub navidezni boemski ležernosti je vse precej racionalizirano. Vpogled v podobo je horizontalen, čeprav se avtor večkrat poigrava z nestabilnostjo, lebdenjem figur v prostoru oziroma tvorbo nekakšnega »brezgravitacijskega« polja, ki dovoljuje vse položaje, producira odvode in izseke, permutacije znotraj prostornega in časovnega.

Ob razgradnji podob pridemo do nekakšne formule, ki združuje in hkrati opredeljuje avtorjeve kiparstvo in slikarstvo zdrženo v pojmih: miza, zastor (paravan) fragment – »Rebus«. Gre za problematiko, o kateri avtor razglablja že od začetka lastnega delovanja, ki pomeni prostor-prizorišče, zakulisje (magijo, mistiko…) in pa čas dogodka –parcialnost trenutka. Vedno se nadaljuje podobna ideološka osnova, ki metamorfozično »mutira« v neskončnost. Čas je vedno samo fragment, ki je v slikarstvu premostljiv samo z nadgradnjo v sekundarni stadij realnega, realnega, ki je posedovano v prizorišču (na mizi) in katerega idejo prikirva ali odkriva zastor (paravan). Kot »optični balast« pa se v ekran slike naselijo predmeti, ki zgodbo zapletajo, mistificirajo in oživljajo v posebno atmosferično stanje, katerega rezultat je, skozi valovanje in nedoločljivost (nezamenljivost), usmeritev (spin), ki se manifestira kot pozitivna pot ali pozitivni namen.

Formovno se Lovkova figuralika precej navezuje na estetiko šestdesetih let (predmeti, tipi in izgled), kakor da gre za časovne kolaže, kjer se figure sprehajajo na črti brezkončnega. Posebno mesto v teh podobah ima človeška heroična telesnina, ki je v določenih primerih nosilec močnega erotičnega naboja in katere izrazita korpuskolarnost pri formiranju ima svojo podlago v avtorjevemu kiparskemu poreklu. V prevladujoči avtonomiji barvnega je največkrat, kot nekakšna neposredna agresivnost, v ospredju igra kontrasta (kombinacija živo rdeče zelene …).

Ponekod se pred gledalcem odkrivajo prizori, ki so na robu absurda, irealni ali sanjsko fantastične narave, ki se lahko ujemajo z naslovi in s tem posredno s kartami (Gli amanti, La ruota della fortuna, L'impiccato, Il sole, Il mondo…). Včasih, pa se pojavno povsem odmika od »literarnega« in se označeno-naslikano lahko interpretira le kot odsev avtorjevega čutnega vtisa, notranje duševnosti (La forza, Il carro, Il pappa, La morte…), ki s pomočjo subjektivno modificiranega koda postavlja zaznamke in nas vabi da mu sledimo. Pri tem je izvedbena forma v podobah redno izpostavljena poenostavitvni in poudarku oblik. Elementi, kot je specifično poziranje figur, nenaravno bohotenje in gubanje draperije, se »v čistih močnih barvnih tonih« odražajo kot določena dinamika ali statika dogodka. Vendar najbolj specifičen odraz, ki ga posredujejo obravnavana platna, bazira nedvomno na izpovedni vrednosti simbola. Stičišče tarota in slikarstko izpovednega so simboli.

Lovkova specifika je, da pri njem simbol ne vzdržuje oziroma ne zadržuje vsebinskega kontingenta znotraj neke mitologije, ampak je formuliran kot pretočna fluidna snov, ki se drevesno, pahljačasto cepi in prevzema različne aplikacije.

Avtor išče tisto režo v prostoru (času), razpoko, ki je kapilarna vez medmrežja, ki omogoča pretok iz enega v drugo (stik-spoj svetov), ki odpira pot v neskončnost (zanka), saj se simbol odpira v novo situacijo, novo stanje, novo izkušnjo… Od slike do slike nam odpira svoja okna, ki razpletajo skrivnosti in postavljajo nove. Simbolni kod se ne odvija samo na nivoju figure, ampak tudi v barvi in pa s kompleksnimi likovno pomenskimi sklopi – zavedati se moramo razlike med realnim in naslikanim oziroma razumeti razliko simbolne vrednosti realnega predmeta in naslikanega predmeta – lika; kaj je to »podlaga podlage«. Potem je tukaj posebna govorica telesa – »the language of the body« (nadaljevanje določenih form, gub v prostoru (času)), ki sega v prostor in predstavlja določen del (segment) simbolično pripovednega.

Verjetno je Jungova misel, da so simboli »psihološki mehanizem za preoblikovanje energije«, v nekem smislu pravilna in kljub temu, da je naša zavest je narejena po istem osnovnem obrazcu (fantazija – notranje oko), je razlaga odprtega sistema simbolnih prehodov gotovo stvar individualne interpretacije, ki omogoča gledalcu svobodo izbire na osnovi njegovih osebnostnih karakteristik.

Umetnost kot »odkrivanje in razvoj magičnosti oblik« bi tukaj razširili na posredovanje simboličnih vsebin na podlagi teh magičnih oblik. Pričujoče slikarstvo je odprt sistem ki je prepoln različnih reminiscenc, poln citatov iz zgodovine likovnega, je preplet klasičnega z modernim (klasičnega v smislu prvotnega grškega, modernega v smislu modernizma). Vendar: kaj je avtorjev umetniški kredo, kje se ustavljajo njegova hotenja? Kaj je njegov domet? Gotovo je ena izmed bazičnih izhodišča umetniškega komunikacija, torej prispevek k skupnosti – prenos določene izkušnje, vedenja. Razlika med mistiko in umetnostjo je, da mistika napoveduje oziroma določa obstajanje, umetnost pa je obstajanje osmišlja. Vsekakor pa podoba je podoba, ki živi lastno življenje, kakor ga živi vsak posameznik zase.

Še vedno pa je v tistem neposrednem stiku z umtnino posebno doživetje.

Morda tokrat umetnost odpira novo niš v mističnem (Arkani). V skrajnem primeru zamislimo, da ima tarot prav. Morda gre zares za znanja, ki so popolnejša in točnejša od vseh približkov kvantne elektrodinamike in mehanike, teorije relativnosti in »strun«. Če mistika pomeni zares pravo videnje, potem predstavlja tarot ustvarjalno vizualizacijo. Kaj in kje je torej umetnost? Umetnost je še vedno igra (dada), ki je »veselje« bivajočega in s tem ključna za smisel in preživetje humanega. In kljub temu, da gre morda za zares zaprt krog – recimo: Lovkova umetnost se s figuraliko zapira in s simboliko odpira – je vse samo kroženje od tukaj do večnosti. Vendar tisto vmes ni povsem irelevantno!