Zidovi in montažne strukture predstavljajo za Giovannija De Lazzarija bazene praznine.

Izpraznjeno območje začrtuje zaključenost prostora. Zid postane pregrada, zamejitev, znotraj katere lahko postavimo na ogled praznino. Ko si dan za dnem ogledujemo te slike, nas preseneti odsev.

Prostor prepoji vzdušje, čustvo, ki najde kraj, kjer se lahko za trenutek ustavi.

Umetnik poskuša zapolniti praznino. Zdi se, kot da bi od zunaj opazoval obširne prostore in z njimi vzpostavil stik le s pogledom. Kraj, ki ga omejujejo strukture, umetni zidovi, spodbudi tih pogovor med raznimi deli jaz-a. Dialektika med naravnim in umetnim postaja vse bolj napeta in tenkočutna.

Te slike predstavljajo zbirko atmosfer. Ščepeč odsev sonca na belem cementu ali v mehkobo ovita svetloba pred dežjem. Pred nevihto ali po sončnem dnevu. Zapuščenost teh krajev spremlja gostota zraka in vselej različna svetloba.

V tem obsesivnem odnosu z risbo in s sliko lahko zaznamo koncentracijo, podobno tisti, ki jo zahteva poezija. Redki, ponavljajoči se elementi se razvijajo in v nas vzbujajo globoka duševna stanja. Stvari se nam ponujajo takšne kakršne so. Umetnik usmerja delo k raziskovanju in izgradnji idejnih predstav. Nič ni samo po sebi umevno in nič ni banalno. Podobe se hranijo in zbirajo z neko skrivnostno pozornostjo.

Dva moška, ki nam kažeta hrbet, držita belo rjuho; s tem, da nekaj skrivata, nam odkrivata neznano. Moška se zdita negibna, kot da bi se odrekla času.

Razklano drevo lovi ravnotežje; točka, kjer se je prelomilo, postane podstavek za novo obliko nepričakovane narave. Za drevesom stoji rdeča hiša z zazidanimi okni. Zdi se, kot da nekatere zapore odpirajo in ne izločujejo, da omogočajo idejni odnos z realnostjo.

De Lazzari ustvarja scenarij, ki pripoveduje o psiholoških in čustvenih stanjih. Pri tem se poslužuje zunanjih, konkretnih subjektov, ki jih pričakuje in išče v trenutkih, ko se njihova stvarnost spreminja. Nič ni bližje spektakularnosti kot stanje molka in opazovanja. Dela so majhnega formata, zahtevajo napeto bližino.

Barve so subtilne, napetost se skriva za estetsko lepoto podobe. Ko si dalj časa ogledujemo te prizore, zaznamo v njih neko domačnost, kot da bi živele v nas, v nekem prej mentalnem kot fizičnem predelu.

S tem, ko umetnik odmakne ogrinjalo stvarnosti, odpre možnost novim oblikam. Serija razbitih jajčnih lupin zavzema prostor enega lista. Format A4 postane nov zamejen prostor, področje delovanja, kjer so postavljene »oskrunjene harmonije«.

Črta, ki določa risbo, je nežna in podvržena nevidnosti, sledi razpadanju lupin in nam o tem pripoveduje.

V vogalu pravokotnega prostora naplastene podobe ustvarjajo kip. Leseni paralelepipedi različnih velikosti so podstavki izbranih podob. Zdi se, kot da so prišli iz drugih krajev, da jih je umetnik prevzel iz drugih zgodb. Ko se ponovno sestavijo, nudijo nove asociativne in interpretativne možnosti.

Papirji kvadratnega formata, ki jih je umetnik prekril z lepilom, gipsom in barvo, so podobni koži. Na sredini je vozel; ustvaril ga je preplet vrvi. Na vsakem koncu stojita dva zvezana podobna si psa. Narisana sta z elegantno črto, ki prikaže njuno zadržano moč in jezo. Psa sta med seboj zvezana zaradi prepleta vrvi. Avtor opazuje ta konflikt, vse dokler ne vstopi vanj. Risanje je dolgotrajen in zelo premišljen postopek, kjer izmenjujoče si sledita opazovanje in izvedba, bližina in odmaknjenost.

Višja harmonija kontrastov, ki jo umetnik dosega za ceno napora.

Razstavo odlikuje neusahljiva imaginacija, ki dopušča možnost za nove napetosti. »Trpljenje in praznina sta način bivanja tistih stvari, po katerih hrepenimo. Če bomo odgrnili zastor neresničnostim, bomo videli, da se nam le-te ponujajo ravno takšne. Ko se dokopljemo do tega spoznanja, še vedno trpimo, a smo srečni.« (Simone Weil, L'ombra e la grazia, Bompiani 2003)

Emma Ciceri