Leta 2006 je Krnc platno zamenjal z novim slikarskim nosilcem, kar mu je omogočilo novo razsežnost pri raziskovanju strukture slike. Kovina kot nosilec slike ga je prevzela in vznemirila med snemanjem videa, v katerem je bilo na kupe svetlečih kovinskih plošč. Kovina se sveti, če je dovolj polakirana; slika na svetleči kovinski površini pogleda ne vpije, temveč ga odbije nazaj; gledalec lahko vidi v njej sebe, svoj odsev, ne le naslikane podobe: tako je dialog s sliko (skoraj banalno) dobeseden. Ustvarjalni proces se razvija skozi tri faze: prvo predstavlja surovo ozadje kovinske plošče, ki slikarja nedvomno privlači s svojo značilnostjo, ter nanašanje osnovnega barvnega premaza; drugo fazo predstavljajo nanosi odtisov fotokopij, premišljeno vstavljenih v polje podobe kot osnova slike, ter odlepljenih fotokopij, ki puščajo različno globoke odtise; tretja faza je urejanje slike z dodajanjem lastnih potez, s klasičnim slikanjem. Z različnimi prostorskimi razporeditvami (odtiskov, barv, sijaja, poslikav) ustvari slikar vtis približevanja in oddaljevanja ter tako omogoča občutje likovnega volumna. Medsebojni odnosi oblik so spojeni v organsko enovito podobo. Če so Krnčevi prvi cikli slik na platnu celoto gradili iz fragmentov, postavljenih eden ob drugega, sloni zgradba njegovih novih na bleščeči kovini ustvarjenih slik, na nizanju podob ena prek druge. Posamezni liki in poteze so združeni v likovne zgradbe, ki v prepletu raznorodnih elementov največkrat ustvarjajo dramatične učinke. Analitično in problemsko zastavljeno osnovo nadgrajuje z izslikano risbo, s pretanjenim lastnoročnim posegom v končno podobo slike. Po eni strani pozorno nadzoruje barvno skladje, po drugi pa včasih v dinamiko površine umesti barve, ki zaigrajo z vsem svojim temperamentom. V slike vključene risbe ali slikarske poteze ne pojasnjujejo, dopolnjujejo ali razširjajo pomena ustvarjene podobe, temveč (deloma) urejujejo ekspresivno logičnost. Značilna je tudi raba velikih, enakih kvadratnih formatov (izbranih kot aluzija na Malevičev kvadrat), med katerimi so tudi konkavne izpeljanke.

Iz ekrana ujete podobe (sličice), ki zaznamujejo Krnčev opus, so le delno zveste klasičnim slikam. Upodobitev motivov je včasih blizu tradiciji pop arta: avtor v sliko vključi iz filmov vzete kadre, podobe zase pomembnih oseb ali vsakdanjih predmetov, ki jih povzdigne v ikone. Podobe so reducirane na en sam upodobljen trenutek, vzet iz ekrana, ki praviloma lebdi v brezprostorju barvnih ploskev. Za odbojen material, ki odbija svetlobo in ne vsrka barve, kot jo platno, slikar uporablja popart barve – čiste, močne, žive, napadalne (recimo: zeleno, ki ‘grize’, v kombinaciji z rdečo ...). Slikar pa se od tradicije popularne umetnosti iz šestdesetih let prejšnjega stoletja distancira s svojstveno funkcijo upodobljenega predmeta: v nasprotju s popartisti v ospredju ni predmet kot komercialen izdelek široke potrošnje, temveč iz ekrana zaustavljeni motivi, ki se slikarja iz določenih razlogov dotikajo ali so celo zaznamovani z njegovo intimno izkušnjo. Motivi, ločeni ali združeni, prekrivajoči se ali sobivajoči, predstavljajo nov organizem slike na kovinski plošči. Navadno gre za podobe, ki pridejo do njega po naključju ter tako postanejo nosilci zgodbe, nekakšna sidra, na katera se pripenja niz drugih podob, motivov – včasih asociativnih, drugič diametralno nasprotnih.

Z neobremenjenim pristopom do slikarstva in z energijo lastne vizije Krnc zaznava (globaliziran) svet okoli sebe, s temperamentnim odzivom nanj pa v svojih slikah vzpostavlja dinamičen in dramatičen odnos do dogajanja v njem ter tako razvija svojo avtorsko ikonografijo. Fragmentarnost prejšnjega cikla na platnu, kjer vsak posamezen prizor učinkuje kot dražljiva in odprta optična enota, pri novem ciklu slik ni pravilo, je pa še vedno deloma navzoča. Slikar, ki veliko časa presedi pred ekranom (ko službeno spremlja televizijski program), zna gledati sekvence: tehnološko izobražen si ustvarja lastno, svobodno medijsko pokrajino tako, da ustavi določen kader in ga postavi v stoječo sliko. Seveda na ravni slikarstva ne gre za enačenje z imaginarijem iz ekrana vzetih podob, ki prinašajo širok spekter vse od mračnjaštev in razkrivanja agresivnosti do čisto erotičnih motivov, temveč za to, da vsaka posamezna podoba kot tudi cel cikel slik na deklarativni ravni izzveni kot manifestacija slikarjevih idej. Krnc tako rekoč z ritualno vztrajnostjo slika TV-trenutke, ki postanejo znaki – polni različnih aluzij na različne skrite pomene in tudi na zgodovino umetnosti. Figure, podobe in celo znake prepoznamo kot iskalce skritega smisla, kot absurda in kot alegorije – ali pa vse hkrati le kot pripomočke eksperimentiranja podob na polju slike. Nastajanje slik prepušča Krnc naključnosti, komponirani po modernističnih zakonih: podobe se med aktom slikanja spreminjajo, zato pogosto nastajajo strukture, ki jih ni predvideval.

Vsekakor je razstavo mogoče videti in razumeti v povezavi z novim načinom gledanja na sliko, v katerem v slovenski umetnosti sočasno ustvarja s podobno energijo in izhodišči vrsta umetnikov iste generacije. Zagotovo to niso slike, ki bi s svojo ‘izredno lepoto’ odpirale prostor subtilni in intimni vizualni poetiki, a saj to tudi ni bil slikarjev namen. Svetleče kovinske plošče – kot slikarjeva sedanja polja slik – omogočajo gibanje znotraj razsežnosti ustvarjenih podob: odpirajo dostop v prostornino slik, njeno globino in notranjo dinamiko, ter ustvarjajo privid prostora. Vanje ujet trenutek (zaustavljen vročični premik, kaos, muka, užitek…) ter z njim povezane osebe in čustva – vse je privid. Sočasno upodobljeni – in največkrat prekrivajoči se – predmeti in figure iz različnih časovnih obdobij pa odpirajo različne, največkrat čisto vsakdanje miselne tokove pri gledalcih: slike na kovinskih nosilcih namreč učinkujejo kot nekakšna telesa idej, ki se (s pogosto refleksijo lastne podobe v sliki) lahko razvijejo različno pri vsakem posameznem gledalcu. Zdi se, da je to simbolni ključ cele razstave. Čeprav Gorazd Krnc likovno gradi svojo vizualno umetnost s poudarkom na vidnem, pa njegove podobe ne izključujejo pripovednosti.

Tatjana Pregl Kobe