Jernej Skrt slike

Krajinske podobe Jerneja Skrta

Mladi slikar Jernej Skrt se je začel uveljavljati ravno v času, ki ga bolj kot kdaj prej zaznamuje hiperprodukcija podob, s katerimi se hočeš nočeš neprestano soočamo preko različnih reklamnih oglasov, televizije, tiskanih medijev, svetovnega spleta… Ob tem se zdi, da še komajda razločimo realno od fiktivnega, bistveno od banalnega. To je tudi čas, ko so v slikarstvu še vedno v ospredju novi modeli, na katerih temelji struktura slike. A kot da vse to ne vpliva na ustvarjalnost Jerneja Skrta, ki se je že na začetku svoje umetniške poti odločil, kam bo usmeril svoja slikarska iskanja ter kako bo razvijal svoj osebni likovni jezik in svoje »podobje«. Če bi že iskali izvore njegovega ustvarjanja, bi morali slediti zgodovinskim prijemom krajinskega slikarstva od 17. stoletja dalje, ko v delih nizozemskih umetnikov postane krajina povsem samostojen ikonografski motiv, in se recimo zaustaviti pri brezkončnih romantičnih krajinah nemškega umetnika Casparja Davida Friedricha ter njegovega angleškega sodobnika Williama Turnerja. Lahko govorimo tudi o navezavah na metafizično slikarstvo ali na »avtopoetike« nekaterih slovenskih slikarjev iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar je pri Skrtu vreden pozornosti, ne oziraje se na različne reminiscence iz zgodovine likovne umetnosti, predvsem njegov izrazito samosvoj način preobrazbe klasičnega motiva krajine.

Pričujoče slike malih in velikih formatov, nastale v zadnjih nekaj letih, pritegnejo pogled s prepoznavnostjo največkrat mediteranske pokrajine, ki se v ozadju s posebno svetlobo odpira v brezmejne daljine in gledalcu pušča prosto pot v neznano, onkraj vidnega horizonta, v sfere posebnih razmišljanj in doživetij. V ospredju pa nas avtor preseneti z drznimi posegi v slikovno polje, ko z intenzivnimi barvnimi nanosi, s povsem abstraktnimi elementi, z nenavadnimi detajli in dodajanjem različnih materialov (zlasti blaga in plastike) v kompozicijo odpira nove razsežnosti slike. Na poseben način prihajajo do izraza predvsem avtonomnost slikarske snovi, barve, reliefne strukture in večplastnost podobe. Sama formalna plat slike je tako močna, da prevlada nad vsebino in daje energijo sliki. Ob tem igra pomembno vlogo tudi poslikan ali iz različnih vzorcev blaga izdelan okvir, ki kakor da zadržuje to silno energijo v sliki.

Skrtove stvaritve so za gledalca prave uganke, ki nas vznemirjajo in nenehno izzivajo, predvsem pa napeljujejo k drugačnemu razmišljanju o podobi, k odkrivanju temeljnih odnosov na relaciji: vsebina-forma, abstraktno-figuralno, vidno-nevidno, zunanje-notranje, prostor-čas. Po prepričanju nemškega umetnika Maxa Beckmanna je »za sliko pomembna ljubezen tako do vidnega sveta, ki nas obkroža, kot tudi do tistega, ki leži znotraj nas, saj vidni svet le v povezavi z našo notranjostjo lahko ustvari prave pogoje za brezkončno raziskovanje individualnosti naše duše…«. Do tega spoznanja je skozi eksperimentiranje in iskanje različnih likovnih rešitev ter odkrivanje duhovnih razsežnosti v slikarstvu prišel tudi Skrt, zato ga, kot sam pravi, »ne zanima ustvarjati zgodb in dajati odgovorov na vprašanje o pomenu naslikanega, temveč dopušča vsakomur svojo interpretacijo videnega« in izpostavlja predvsem občutenje slike.

Razstavljena dela izpričujejo avtorjevo težnjo, da gradi vsako podobo premišljeno, dosledno, s posebnimi vsebinskimi ter formalnimi poudarki in nikakor ne rutinsko. Tak slikarjev profil kaže na izrazito študijski pristop v smislu analize čistih likovnih učinkov slikarske govorice, pa tudi na intuitivno predanost krajinskim motivom, v katerih se zrcalijo predvsem lastna eruptivna čustvena razpoloženja, lastne bivanjske izkušnje, spomini iz otroštva, njegova najbolj intimna stremljenja, a tudi negotovosti ter zavedanje lastne majhnosti in nemoči pred mogočnostjo narave in skrivnostjo univerzuma.

Ob opazovanju Skrtovih slik bi, kot že rečeno, lahko izpostavili tudi problematiko statusa same slikarske podobe, njene moči, interpretacije in posameznikovega dojemanja oziroma njegovega odnosa do le-te. A to naj bo predmet nadaljnjih analiz in vrednotenj.

Pavla Jarc