Slikarstvo je Volčanškova študirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in leta 1978 diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. Morda tudi zato ne preseneča, da lahko najdemo igrive likovne sledi prepoznavne findesieclovske manire tako v njenih ilustracijah kot v sedanjih velikih podobah. Po občasno zaokroženih slikarskih projektih, povezanih z motivi akta in erotike, se je leta 2004 v ljubljanski Galeriji Equrna prvič predstavila z novim, zelo svežim opusom, ter s sočasnim odlično oblikovanim katalogom, v katerem so namesto spremnega besedila natisnjene pesmi Milana Jesiha, ki so slikam vsebinsko blizu. Z izjemno ustvarjalno močjo je slikarka po nizu malih stripovskih slikic, ki so motivno že nakazovale erotično igro med spoloma, na velikih platnih (med katerimi so tudi diptihi, triptihi in poliptih) ustvarila nenavadno poželjive ženske figure – mesene, slast navdihujoče in bohotne. Na včasih samostojnih, večinoma pa sestavljenih poljih njenih slik v glavni vlogi nastopa igriva in erotična dama. Hudomušno zapeljiva debeluška se je na izredno velikih slikah razvila v bolj shematično, popartistično in stilizirano gospo ter prevzela svojevrstno svetovljansko podobo, ko je slikarka s temnimi pravokotniki prekrila intimne dele njenega telesa. Saj, kot pravi pesnik, ... “nisem presramežljiva in ne skopa, / a vsem na svetu lažje nam bilo bi, / če vsak bi vedel, kaj se še spodobi”. Nadgradnja simboličnega sporočila je nedvomna navzočnost opazovalca tega polnokrvnega vira energije kot čudežne lepote, saj umetnica ob s tančicami in čipkami rahlo prekritem grešno golem ženskem telesu vedno nekje upodobi tudi moškega, pa čeprav le polovico njegovega obraza in še tega od strani – ponekod je od njega ostal samo še klobuk ali pa se je s poželenjem prevzeta podoba moškega umaknila in je le v duhu navzoča med gledalci. Poseben medsebojni odnos, ki ga med seboj vodijo vidne in simbolizirane figure, kažejo tudi krhko stilizirane roke, ki lovijo “čisti vonj nepotešenega nemira”, letijo za njeno razkošno podobo ali lebdijo nad njo v opojni omami. Tudi razstava v celjski Galeriji sodobne umetnosti je leta 2005 pokazala, da je umetnici s temi življenjskih radosti polnimi predimenzioniranimi podobami žensk, obravnavanimi domišljijsko parodično in komično ter hkrati ustvarjenimi s posebno slikarsko učinkovito sporočilnostjo, nedvomno uspelo oblikovati nov in tudi s posebnim poudarkom na ozadjih artikuliran stil. Kljub temu, da njene nove podobe nastajajo na platnih, je slikarkin risarski likovni rokopis razpoznaven in nezamenljiv. Tako kot se Kamila Volčanšek pri tenkočutnem ilustriranju za mladega gledalca že desetletja vzdiguje nad povprečnost, so tudi njene slike izvirne, nenavadne in neprimerljive s siceršnjimi likovnimi dogajanji doma in v tujini.

Tudi za novogoriško razstavo novih podob, ki na velikih platnih predstavljajo dominantne ženske like, je Kamila Volčanšek našla navdih v figuraliki. Slikarstvo se mora danes uveljaviti v svetu, prežetem z vidnimi vtisi. Ne le, da nas na vsakem koraku spremljajo reklamni panoji, s katerih se nam smehljajo prelepi obrazi, tudi predmeti, obleke ali oprema so postali podobe, ki ponujajo predvsem vizualno opojnost in tovrstne neusahljive užitke. V tej dvojnosti med resničnim in navideznim ter med danostjo in poželjivostjo se odvija dialog, ki ga slikarka s pregrešno odkritostjo vzpostavlja z gledalcem. Skozi njena dela odstrti pogled navdaja z olajšanjem, saj njene slike govorijo o tem, da ni ničesar na svetu mogoče skriti. Erotična igra med spoloma ostaja slikarkin vodilni motiv.

Prodorno in značilno figurativno izražanje je čutiti kot intenzivno posredovanje sporočilnosti – človeških, navsezadnje tudi čisto ženskih čustev, predvsem pa z njimi povezanih slikarkinih (za)misli. Njeno delo nastaja počasi, skrajno potrpežljivo in do zadnje poteze premišljeno. Kompozicijske sheme oblikujejo dominantne, izčiščene barvne površine, jasno, odločno in enostavno položeni liki ter raznoliko in dinamično zgrajeni slikovni prostori. Pri slikanju se osredotoči na en sam element, ki ga postavi v odnos do prostora in hkrati še v odnos do drugih – včasih enakih, drugje podobnih – slikovnih površin. Gre za enostavne in primarne rešitve, ki učinkujejo presenetljivo izvirno in sveže, vendar slikarka, polna ustvarjalne energije, stremi tudi k monumentalnosti celote. Na teh slikah se poleg dominantne vloge ženske figure v spremljevalni vlogi še vedno pojavljajo oblike kot je obris mahajočih rok ali stiliziranih silhuet mačk, ki v nekaterih (na steno celostno postavljenih) kompozicijah privzamejo pomembno vlogo kljub temu, da naj kot posamezne podobe ne bi imele lastne osebnosti. V navidez premešani resničnosti je videti odrešilno brezkompromisnost, ki daje slikarki dihati in ji zagotavlja popolno ustvarjalno svobodo. Sestavljene slike sodijo med tista likovna dela, pri katerih slikarka uporablja več manjših slik, ki jih nato povezuje v večje celote. Za likovno ravnotežje svojih slik izbira Volčanškova vizualno bogate materiale. Prelepe tkanine niso zgolj preslikani nosilci, ampak hkrati konstitutivni deli vidnega polja, ki nam ga ponujajo slike. Uporabljeni vzorci blaga ali tapet bi bili lahko nekakšni ready-mades, iz sveta potrošnje vzeti kot do popolnosti estetizirani predmeti, ponujeni kot predmet užitka in navidezne zadovoljitve potreb. Določeni ritmični vzorci, ki spominjajo na tkanine in njihovo krhkost ter neobstojnost, podpirajo ustaljeno razumljeni ženski princip, hkrati pa z erotiko nabita simbolična sporočila, ki jih slikarka ne prikriva, vznemirjajo gledalce s svojim direktnim nagovorom. Izjemno prepričljive in avtorsko povsem samosvoje podobe predstavljajo sproščeni, z erotičnimi gibi, razposajeno dinamiko in plesnim ritmom nabiti svetovi, v katerih igra glavno vlogo vselej obilna, za slikarko neponovljivo krasna in čudovita ženska.

Tatjana Pregl Kobe