V razstavo Še ni brez naslova bomo vstopili s pomočjo umetničinega opisa slikarskih tehnik, prek postopkov, s katerimi so slike nastale. Dela v tehnikah, ki jih je umetnica poimenovala "slišane tehnike", ustvarjajo most med slikarskim ciklom Slišanih slik (2006), poskusom sinestetičnega udejanjanja zvokov v barvi, in novonastalimi deli. Takšni sliki sta Knjižnica glasov (2006-2008) in Uho uma (2008-2009).

Večina del na razstavi je nastala v tehniki, ki jo umetnica imenuje "nobena tehnika". Tehnika, v kateri je narejena slika, je navadno podatek, ki je zanimiv le za strokovnjake. Z odločitvijo za novo poimenovanje umetnica gledalca spodbudi k razmišljanju o nastanku slike. Z izjavo, da ne gre za tehniko, da je slika nastala v 'nobeni tehniki', nastane očiten paradoks med tistim, kar vidimo, in tistim, kar nam podatek sporoča. Slika, ki naj bi nastala v 'nobeni tehniki', očitno zakriva proces svojega nastanka. Z izbrisom poimenovanja slikarske tehnike je to polje prazno in s tem odprto za številne možnosti. Delo z gesto izbrisa lastne tehnike opozarja na proces nastajanja.

Tok nastajanja slik, ki ga ne moremo več poimenovati zgolj slikanje, je v opusu Ksenije Čerče posebnega pomena. V procesu snovanja se njeno slikarstvo povezuje s številnimi umetniškimi mediji, katerih sledovi so vidni na razstavljenih delih: umetnica za nastajanje slik uporablja video, fotografijo, instalacijo in performans ter slikarstvo povezuje s konceptualno umetnostjo, land artom, body artom in postopki apropriacije. Pomembno je, da njene slike niso objekti, ampak fizično udejanjenje nenavadnih postopkov.

Slika Balada o vakuumu (2008-2009) je vsebinsko navidezno zgrajena iz dveh ključnih plasti. Najprej pritegne podoba treh vzorčastih žarnic, ki padajo navzdol skozi atrijsko arhitekturo. Pod plastjo mimetične podobe je še druga slikovna plast abstraktnih madežev, ki jo tvori tudi slikarski nosilec. V mislih je polkejevsko poigravanje s podobo, a proces nastanka pokaže na bolj zapleteno strukturo. Umetnica je najprej ustvarila slikarski nosilec iz kuhinjskih krp. Nanj je vezla barvne madeže, ki učinkujejo kot podoba z računalniškega ekrana. Zatem je določene dele nosilca prekrila z barvnimi odtenki raznolikih sivin, do katerih je prišla v procesu raziskovanja osivelih človeških las. Na to podlago je odslikala obris arhitekture po predlogi s stare fotografije, ki jo je hranila v dnevniku. Na koncu je doslikala še podobe treh objektov, ki jih je ustvarila sama.

V procesu nastajanja objekta slike - utelešenja umetniškega dela, ki je na razstavi Še ni brez naslova ponujeno gledalcu - so nastali tudi nekateri predmeti. Ti ponekod, najvidneje v Oko uma (2008-2009), prevzamejo vlogo slike same in kažejo delo v njegovi odsotnosti. Tudi žarnice, ki so upodobljene v Baladi o vakuumu, so takšen objekt. Zaradi povezave z drugimi slikarskimi plastmi pa v sliki pridobijo pomene, ki jih objekt ni imel.

Plastenje podob postavlja slike Ksenije Čerče v okvir umetnosti, ki raziskuje vizualnost sodobnega časa. Ta tematika je poleg raziskovanja zgodovine umetnosti, feminističnih nastavkov ter slikarske analize barv, oblik, tekstur in prosojnosti stalnica v opusu umetnice. Raziskovanje vizualnega v sodobnosti ni povezano zgolj z raziskovanjem zaznave podob, ampak sega tudi na področja družbe, kulture, politike in prava. Dela Ksenije Čerče nudijo dokončno dekonstrukcijo podobe, v kateri je celo odslikana kopija že obstoječega motiva spremenjena v abstraktno matrico brez izvora. Original ne obstaja več, označenec je izbrisan, živimo v svetu neštetih označevalcev. A slike ne govorijo le o izgubi primarne podobe. Niso le igra kopij, ampak podobo znova konstruirajo. Kopija, ki ni več kopija, saj original ne obstaja, ali pa je kopija že sam, prek ustvarjalne geste ponuja možnost za nastanek nove forme, novega originala. S to gesto – vidimo jo lahko v tem, kako se na površini v novo celoto združijo žarnice in arhitektura, odtenki sivih las in rožnati izvezeni del neke že obstoječe podobe – se slike Ksenije Čerče odrekajo subverzivnemu cinizmu z varno pozicijo, za katerega se zdi, da je eno temeljnih in hkrati najbolj etično in politično vprašljivih gonil sodobne umetnosti. To niso frustrirane slike, ki kažejo razočaranje nad etičnimi in socialnimi vrednotami družbe. Slike Ksenije Čerče na razvalinah skopiranega sveta gradijo nove forme in v navidezni praznini z dolgotrajnim zrenjem najdejo polnost.

Petja Grafenauer

Fotografija portreta: Matjaž Wenzel