Danes je vedno več stvari predstavljenih preko računalnikov. Tudi v umetnosti. Slikar Martin Avsenik na razstavi z naslovom IOS omogoča premikanje po tridimenzionalnem prostoru, pregledovanje slik, ki so nastajale zadnja leta, ter ob tem poslušanje glasbe. Tako ustvarjene slike predstavljajo slikarjeve notranje pokrajine, v katerih odsevajo njegova različna doživetja, zato ima cel cikel podnaslov Podobe duše.

Je slikar, ki slika z drugačnim orodjem kot po končanem študiju, čeprav ima do slikarskega platna poseben odnos in zato klasičnega slikanja ne želi opustiti. Slike kot objekti in posebej obliko­vane instalacije niso neosebno računalniško naključne dekoracije prostora, temveč so nastale kot podobe umetnikovega duševnega razpoloženja: linije in oblike slikar premišljeno vodi v dvodimenzionalni prostor iz ozadja osvetljenih slik. Pri razstavljenih slikah-objektih, ki so nadaljevanje cikla Utopične slike v nizu svetlobnih teles (1995), je pomemben razvoj novega transparentnega nosilca, ki omogoča kar najbolj neposreden prenos podob, ustvarjenih v digitalni tehniki. Te nastajajo s pomočjo sodobnih programov za vizualno upodabljanje in se prenesejo na nosilec, ki je lahko svetlobni objekt v prostoru. Pri tem je pomembno primerno presevanje svetlobe: zaradi transparentnosti in osvetlitve slikar doseže, da barva ni več materialna, temveč učinkuje z različnimi barvnimi svetlobami kot nesnovno likovno sredstvo. Mistično valovanje barv kaže slikarjevo predanost barvi in glasbi. Pred dobrim desetletjem je bila njegova osnovna ideja pri nastajanju računalniških slik – kako doseči žarenje barve, kakršno omogoča vitražno slikarstvo. Z novim, v ta namen projektiranim nosilcem, je to postalo možno: nanj je lahko zelo natančno prenesel podobe, ki so pred tem nastale z uporabo računalniške grafike. Na prvi pogled se zdi ritmični ornament stkan iz svetlobe in barv, ki dajejo domišljiji krila. So izziv za vizijsko še bolj radikalne spremembe, čeprav hkrati ne izničujejo sočasne Avsenikove naklonjenosti klasičnemu slikanju. Do slikarskega platna ima še vedno poseben odnos, še vedno spoštuje dvodimenzionalno slikovno površino, na katero nanaša barvne plasti, s katerimi gradi sliko. Takšen odnos ohranja od podobe Altamirskih bikov do slike Prekrasna Dafne, predvsem pa v Podobah prvinske narave, ciklu slik, za katerega slikar pravi, da (po petnajstih letih) še ni končan.

Vse od začetka svoje ustvarjalne poti je za slikanje uporabljal posebno metodo, ki jo je sam razvijal in izpopolnjeval, dokler se ni odločil za slikanje z najsodobnejšim orodjem, z računalnikom. Kot je v vseh zgodnjih ciklih slik kompozicije ustvarjal z nanašanjem plasti, tako gradi tudi nove računalniške podobe, ki jih gledamo v njegovi virtualni galeriji. Razstava je nastajala dolgo, ker Martin Avsenik ni ustvarjalec, ki bi bil zadovoljen s povprečnim ali nedokončanim izdelkom. Vrsto let je z natančnostjo in potrpežljivostjo sledil svoji viziji. Ideja in popolna izvedba sta zanj tako dragoceni, da ima slikar za vsak premik, ki soustvarja podobo, načrt za – zgodbo, sliko, glasbo. Iskanje prave tehnologije in eksperimentiranje mu je omogočilo projekcijo fiktivnega prostora, da v njem kar se da nazorno približa svoje ustvarjanje uporabniku. Vendar mu ni bilo dovolj, da je virtualni prostor samo približal uporabniku, celo več, uporabnika je pripeljal vanj in ga vključil v svojo likovno pripoved. Dovolil mu je, da se svobodno giblje skozenj in da v njem tudi interaktivno sodeluje. Tako vzpodbujeno uresničenje različnih doživetij in energij je vsekakor velik izziv. 

Kompozicijo gradi Avsenik z različnimi plastmi, vsaka od njih nosi drugačno likovno informacijo, z njihovim spajanjem in združevanjem pa ustvari nov prostor, ki je nosilna površina končne podobe. Njegove slike predstavljajo potovanje po namišljeni pokrajini, po kateri slikar (in nato gledalec) potuje od prizorišča do prizorišča. Prizorišče kaže del arhitekture kot prostor, kjer je predstavljen sklop premišljeno postavljenih svetlobnih teles: v taki postavitvi sozvenijo slike, svetlobna telesa, zvok in arhitektura. Slogovno izhaja iz modernizma prejšnjega stoletja, predvsem iz formalnih izhodišč kubizma in abstraktnega ekspresionizma, nanj pomembno vplivajo še nadrealizem, metafizično slikarstvo, abstraktno slikarstvo ter konstruktivizem, seveda pa pri tem išče lastne izvirne rešitve in izkorišča možnosti računalniške tehnologije. Abstrakcija je slikarju blizu zato, ker ga pri ustvarjanju zanima čista likovnost, ki – podobno kot glasba – govori sama za sebe. Zato slikar, ki se je z glasbo v mladosti kar nekaj časa resno ukvarjal, tudi išče sorodnost med likovnim ter glasbenim jezikom.

Lahko podoba govori z zvokom? Lahko impresivne slike pričarajo zvoke Rahmaninove glasbe? Vemo, da Beethovnova glasba, recimo, prebuja strast. Veliko strasti. Če si ob njej predstavljamo eksplozijo ekspresivno izslikanih barv, ali lahko tudi – obratno – prisluhnemo sliki, ki jo opazujemo? Ali lahko slikar v svojem načrtu razstave zapiše ob digitalno ustvarjenih barvnih kompozicijah načrt, kako naj "poslušamo" sliko? Lahko skladatelj na osnovi tega "naslika" avtentično glasbo prav za to sliko? Ekspresivno, impresivno, dinamično, umirjeno, ritmično…? Seveda, saj je osnovni namen slikarjevega projekta prav združevanje zvoka in slike s pomočjo novih tehnologij. V likovni prostor načrtno vpeljuje tudi zvočno govorico, saj mu barva in oblika lahko pričarata zvok, prav tako pa mu določen zvočni impulz povzroči predstavo o obliki in barvi. Tej nalogi se je v nekaj več kot šest-minutni virtualni galeriji posvetil Slavko Avsenik ml, ki je prisluhnil barvam animiranih podob in s sodobnimi sredstvi ustvaril glasbo zanje. Z združitvijo likovnega in zvočnega prostora slikar – Martin Avsenik – tako vpeljuje nov pojem časa v likovnem prostoru. Čas slike predstavlja proces nastajanja in preoblikovanja podobe in je usklajen s časom in ritmom ustrezne skladbe. Struktura časa in energije je skupni imenovalec slike in zvoka. Dogajanje časa slike je ritmično in energetsko usklajeno z zvokom, ritmom skladbe. Poteze, plasti, zvoki v virtualni galeriji ustvarjajo uglasbene podobe, ki v "fizičnem svetu" ne obstajajo. Različne energije, ki imajo za osnovo doživetje v resničnem (ne virtualnem) svetu, se preoblikujejo v abstraktno obliko, ki postane navdih za nastanek slike in glasbe. Iz slikarjevih doživetij izhajajoča osnovna energija, ki združuje čustveni in stvarni svet, tako poraja novo, duhovno dimenzijo. Podobo duše.

Tatjana Pregl Kobe