Mateja Kavčič In Vladimir Leben
multimedijska ambientalna postavitev

Favna in flora

Kaj druži floro in favno, rastlinstvo in živalstvo, »živad in zelenjad«? Oboje je, brez dvoma, živo, je skoraj povsod okrog nas, tu je večinoma dlje kot mi in morda bo tu tudi, ko nas ne bo več, če seveda človek, izvedenec za vsakršno uničevanje, ne poskrbi, da nas bo pobralo hkrati …

Flora in favna sta bili od nekdaj navdih umetnikov, zelo različnih, ki so ju upodabljali iz raznovrstnih vzpodbud. Nekateri so bili vanju romantično zagledani, v njiju so iskali primarnost, prabistvo, izvor in zagotovilo človekove vpetosti v naravno okolje; drugi so preko njiju slavili Stvarnikovo vsemogočnost, opozarjali na nujnost ponižnosti ob soočanju z njo; tretji so nanju gledali iz perspektive vsesplošne bio-kozmične prepletenosti, samodejne, samouravnavajoče se organske kompleksnosti; za četrte sta bili flora in favna le zelo širok in uporaben nabor možnosti za vsakovrstne metafore, prispodobe, simbolne namige; peti so s pomočjo živih motivov iz naravnega okolja dokazovali človekovo premoč nad njim, slavili našo vrsto kot »krono stvarstva« … Skoraj vsem pa je bilo skupno, da se v rastlinstvo in živalstvo niso ozirali toliko zaradi njiju samih, kot zaradi izražanja svojega, človekovega odnosa do njiju in do širšega naravnega okolja, zaradi ustvarjanja prenesenih pomenov, v tovrstno motiviko zavitih pričevanj a avtorjevih ali širše človeških bivanjskih držah, nazorih, iskanjih, strahovih …

Po drugi strani človek druga sobivajoča bitja potrebuje bolj kot ta njega, je pa seveda marsikaj odvisno od tega, kako si so-žitje z njimi zamisli. To je lahko samopašno, uničevalno, parazitsko … ali pa harmonično, sonaravno, iskreno, prijateljsko … O tem, da je umetnikoma z razstave veliko bližji slednji način, ni nobenega dvoma, a četudi ju marsikaj druži, je seveda vsak od njiju čisto posebno umetniško bitje, rastlina, žival, človek.

O sonaravnosti osebnih in umetniških nazorov Mateje Kavčič, o njenem globljem razumevanju in občutenju naravnega okolja morda posebej posrečeno pričajo njene »razstave za ptiče in naključne sprehajalce«, ki jih iz odpadlega listja občasno pripravlja na gozdnih poteh. Izdelki tega njenega spontanega land arta so seveda zapisani naravnemu preminevanju, kar pa ne velja za njena ostala dela, čeprav so tudi ta tesno povezana z naravo, kamor se vedno znova odpravlja po navdih.

Tam išče, izbira drevesne ali cvetne liste, storže, želode, praproti … nato iz njih sestavlja, tvori kompozicije, jih fotografira ali pa odnese domov in se kar loti slikanja, odvisno od predloge, faze njenega naravnega ciklusa, stopnje njene trajnosti ali razkroja. Ob pomoči »mentorice narave«, ustvarja svoja dovršena okrogla platna – krog je idealni lik, simbol enosti, popolnosti … -, na katerih je šlo včasih za krožno »kopičenje«, repeticije enega samega, pomnoženega lista, listka, plodu, v zadnjem obdobju pa po posameznih slikah razvršča liste istega drevesa v različnih fazah njihovega jesenskega spreminjanja.

Ne gre torej le za rezultat dela, ampak je pomemben tudi ves postopek, vso intuitivno prisluškovanje naravi, ki do njega pripelje in je v njem sugestivno vsebovano. Če se je Mateja Kavčič v preteklosti globljim zakonitostim narave poskušala približati preko asociativne obdelave motiva štirih osnovnih elementov, kozmičnih praprvin, se je v zadnjem času osredotočila predvsem na spremljanje ciklusov v njej. Njena velikoformatna projekcija hitro menjavajočih se fotografij gozda, na katere je skozi vse leto lovila z menjavo letnih časov povezane spremembe, prehode, premene, postavi gledalca pred zrcalo naravnega reda, toka stvari, ga vsaj za kratek čas iztrga frenetičnosti, opravkarski površnosti, stresu sodobnega življenja in ga potegne nazaj v prvotno okolje, iz katerega naročja se je njegova vrsta nekoč tako brezglavo, poniglavo iztrgala.

Tej iniciaciji, »vrnitvi domov«, sledijo slike, večinoma v zeleno-rjavo-rdečih tonih, naravnih prehodih barv jesenskega listja. Elementi na njih so včasih razvrščeni po tej barvni lestvici, včasih pa mešano, s čimer umetnica enkrat ustvarja likovno izčiščene, prefinjene, drugič zopet živahne, poživljajoče kompozicije. Občuteno razvrščanje listov po velikosti, od manjših v središču, do vse večjih proti zunanjemu robu in spretno izkoriščanje naravnih detajlov – na primer v žarkaste linije povezanih svetlejših simetral na listih bršljana – pridajo tem okroglim slikam videz in učinek nekakšnih naravnih mandal, nasledkov in hkrati pripomočkov za pristno, poduhovljeno čaščenje našega naravnega okolja, za nevsiljivo obuditev zavedanja o naši povezanosti z njim.

Za spoznanje, da tudi delo Vladimirja Lebna ni brez povezav s floro, si je dovolj ogledati njegovo sliko Zlati dež, na kateri pes dalmatinec zaljubljeno lula na podobno obarvano brezo, a težišče umetnikovega ustvarjanja je vseeno posvečeno živalstvu, vsaj na prvi pogled. Občasni raziskovalec in vodnik po Galapagosu, samosvojem umetniškem ekosistemu, ki sta ga, ob vzpodbudi gospoda Darwina, spočela z umetniškim kolegom, upodablja živali na različne načine in z različnimi vsebinskimi podtoni. Te pogosto razkrivajo že duhoviti naslovi njegovih slik ali velikokrat ironični, hudomušni likovni namigi. Leben sodi med redke domače likovnike, katerih delo gledalcu brez težav izvabi nasmešek, a zaradi tega ga ne gre jemati nič manj resno. Njegova dela iz novejšega obdobja niso le barvno živahna, vizualno privlačna in vsebinsko topla, ampak so praviloma tudi večplastne metafore sodobnosti, za katere se zdi živalski svet le dobrodošlo, prijazno izrazno sredstvo.

Triptih s skupinskimi upodobitvami različnih psov v vagonih metroja ali primestnega vlaka je na primer nastal na podlagi časopisnega članka, ki je poročal o moskovskih zverinah, cuckih, ščenetih, ki se vsako jutro vozijo »na delo« v mesto, kjer se prehranjujejo, zvečer pa se utrujeni vračajo. Podobna je bila inspiracija za sliko Černobil interier, na kateri so različne živali v zapuščenem stanovanju nadomestile prejšnje človeške prebivalce. Lahko bi rekli, da gre za posrečene slikarske ilustracije časopisnih člankov, s primešano avtorjevo fantazijo, a Lebnu se posreči več od tega. Njegovi živalski liki pred našimi očmi suvereno zaživijo in nas opomnijo na trda dejstva iz svojih in naših resničnih življenj. Še posebej ob naslovih, kot je Nevidni delavci, se je neposrednim asociacijam na tegobno družbeno-socialno stvarnost povsem nemogoče izogniti, česar se avtor gotovo zaveda. Četudi nas na trda dejstva opozarja na mehak, »neboleč« način, s tem njihovo trdoto omili le navidez, da ji le drugačno, polnejšo obliko.

In kaj reči o sliki, kot je njegova Lajka? Ta je vsekakor ena močnejših metafor, kar jih sodobni umetnik lahko poišče, je enako neizprosna v svoji sporočilnosti, kot je blaga v Lebnovi slikarski obdelavi. Namesto, da bi se togotil spričo nedoumljive človeške instrumentalizacije živali – sinonima za naravo – za doseganje ozko tehničnih ciljev, ki naj prispevajo k uresničevanju ne povsem domišljenih, s kratkovidnimi interesi pogojenih smotrov, nam psičko le preprosto pokaže. Kot bi rekel: »Na, poglej!« in s tem pove vse.

Mateja Kavčič in Vladimir Leben pravzaprav ne pripovedujeta dveh zgodb, ampak, na različna načina in z različnimi poudarki, le eno samo. Ta govori o Človeku, ki je izgubil širši pogled nase, na svet okrog sebe, in se prepogosto jemlje preveč resno ter o tem, da lahko »ob majhni pomoči svojih prijateljev«, rastlin in živali, spet sprevidi, se znova najde in tako odreši sebe in naravo.

Vladimir P. Štefanec