O slikah Mitja Ficka

Kaj je indijska princesa v soboto pripovedovala v črni saturnovi kupoli ... Zgodbo o neizpolnjeni ljubezni ... “Povej, kaj neki to pomeni?” so jo nekega dne končno vprašali moji domači. “Ali žaluješ? Te kaj muči ali plaši, da venomer hodiš tako oblečena v črnino? Zakaj nam to zamolčuješ? Ne bi bilo bolje, ko bi nam hotela zaupati svoje gorje?”
Gospa, ki so jo te besede presenetile, je iskala izhod. Toda v svoji zbeganosti ni našla nobene druge poti kakor resnice, in tako je tiho odgovorila:
“Neko skrivnost ste zmotili v njenem pribežališču, ne privoščite ji počitka v neizrečenem – prisluhnite mi tedaj in verjemite mojim besedam!
(Nizami: Sedem zgodb sedmih princes)

V elektronski glasbi ni preludija. Uglasitev je ukinjena. Ni poljubnosti zvočnega, ki bi nenačrtovano posegel v polje sonoričnega. Igralci na liro so pred igranjem speva postopoma uvedli začetek, ki je bil zareza v poprejšnjo arbitrarnost. A vendarle je ta razpoteg tkiva nedoločenosti v določenost razgibal in razprl sfero imaginarnega. Pevci in pripovedovalci so v časih, ko so se še pripovedovale zgodbe, s prvimi besedami in potezami, prvimi zvoki prerezali virtualno nit brez začetka in izvira. S tem so razprli prekat neizrekljivega … Z minimalno gesto se je pričelo razkrivanje in krotenje skrivnosti.

Slika Mitje Ficka, kolikor je v svoji dokončni materialni manifestaciji obmejitev – ukrotitev slikarjeve ustvarjalne imaginacije, pa sočasno slednjo vznemiri v opazovalcu. Pogled in pozornost priklene nase, ga odkrito zapelje in ga ne odklene. Z nitkami spomina in doživetji občutkov ostane prisotna v njegovih mentalnih razsežjih.

Podobe nagovarjajo in „šepetajo“; opazovalca uročijo s pogledom, podobno, kot so si v časi pripovedovanja zgodb in prepevanja pesmi ljudje ob tem ustvarjali situacije za večtirno stanje zavesti. Slednje se je navzven, z govorico, odražalo kot glasno, burno in vznemirljivo, navznoter pa z miselnim potovanjem kot tiho, vendar kompleksno dogajanje povezav med lastnimi izkušnjami in razprtim poljem pripovedi. Tako kot si je poslušalstvo na gladino spomina priklicalo prizore, ki jih je videlo ali doživelo z navzven ali navznoter obrnjenimi očmi, tako se opazovalec teh podob sooči z njihovo večkanalno sugestivnostjo.

Doživetje podob ne poteka po poteh linearne narativnosti. Slike so prizori, v katerih se tisto, kar je v fizičnem svetu nevidno, prikaže kot retorika motivov, barv, tekstur in strukturirane likovnosti. Tako kot se miselna ali meditativna dejavnost fizično ne manifestirata kot vidna pojavnost, ampak na drugih ravneh zaznavanja in spoznavanja. Podobe so vpogledi v realni in fiktivni svet, uvidi v situacije po dogodku ... med dogodkom samim … ? Zdi se, kakor da nekdo odhaja, prihaja ... kot da se je pravkar nekaj zgodilo … Nekaj se kaže, kakor da namera preko vztrajnosti kazanja, zamrznjenega v pozi, ki kazano izpostavlja, nosi nujnost prikritega pomena, bodisi za tistega, ki vztraja v gesti kazanja, bodisi za tisto, na kar se kaže … Izpraznenje vezi med vizualnim znakom in njegovo referenco, kakor se odraža v civilizacijski praznosti besed, govora in podob, se z aspekta obravnavanih slik oddaljuje od abstrahiranih, breztelesnih formulacij; polni jih s tkivom asociativnih premen.

Prvi “zvoki” preludija Fickovih slik so utelešeni skozi vibracijo barve in njenih svetlob, ki kulminirajo v ustvarjeni atmosferi slike. Ob barvi še svojstvenost obrisov, potez in nanosov, ki namigujejo na potencialnosti v razpiranju pomenov; slednje določi sprejemajoči posameznik. Barva in njene kombinacije učinkujejo skozi izbire neprosojnih in prosojnih nanosov v tesni soodvisnosti z uporabljeno tkanino (juta, platno). Slike ne skrivajo „naslikanosti“, poudarjajo jo, tako kot ne prikrivajo materialnosti nosilcev podob. Niso usmerjene v doseganje natančno določene prepričljivosti, v ujemanje z odslikanim zapisom imaginarne podobe. Naslikana realnost je nakazujoča: elementi podobe (od človeških figur, prizorov krajin in situacij) niso namenjeni le prepoznavanju in pomenjenju. So na robu, na meji med nazorno ilustrativnostjo, všečnostjo naslikanega in evokacijo možnih pomenov, prisotnih v strukturiranih prizorih. Pregibi med tem, kar si opazovalec pod videnim predstavlja: ali si to pretvarja v pomene, ali jih išče, ali se zgolj predaja atmosferi slike, je prepuščeno njemu samemu. Z recepcijskega vidika so slike razprte. Odločujoče je, da gledalca pritegnejo in ga zadržijo s svojo pozornostjo.

Slike Mitja Ficka povezujejo kraji – loci, ki so bodisi izsek iz realnega (mikro vpogled) bodisi imaginarne lokacije, ki jih določa več razpoznavnih pojavnosti – kamni, labirint, obmejen in neomejen vrt (polje), gozd. Kraji si ne sledijo v časovno razločeni kartografiji, ampak so navzoči sočasno; prehajajo ter se pojavljajo kot fragmenti. Elementi motivov (figure) potujejo po teh krajih, se vanje naseljujejo in se skoznje premeščajo.

Drevesa, človeške figure (deklica, deček, ženska, bojevnik), ptiči, jelen so ponavljajoči se motivni elementi. Izmed omenjenih zavzema posebej izpostavljeno mesto drevo, le to je meja, ki omejuje pred in za njim, je točka pogleda, kažipot, orientacijska točka v sliki. Če je dreves več in uprizarjajo gozd, potem je bodisi eno ali več osamosvojenih. Domišljija je sestavljena, resničnost ni v korespondenci zgolj s tem, v kar nas prepričuje videno, ampak je nujno soodvisna od spektralnega uvida. Bolj kot zasledovanje pomenljivosti premeščanja motivnih elementov v sami slikarski produkciji, je zanimivo detektiranje tega, kar povzročajo v gledalcu. Zdi se povsem legitimno, da se premestitve dogajajo poljubno, se udejanjajo kot variacije iste teme – kot osvetljevanje motiva iz različnih aspektov oziroma skozi različne atmosfere. Ob tem je prav naslov slike pogosto vzpodbuda, da v gosti slikovni dejanskosti pričnemo podrobno preučevati in raziskovati slikovno polje.

Prisotnost nekaterih figur je zgolj slutena, nejasna in dvomljiva. Zdi se, da je cilj v razkritju njihove identitete, v iskanju odgovora na vprašanja zakaj, s kakšnim namenom jih je umetnik vključil v sliko, pričaral določeno atmosfero, torej prav takšno, da je vanjo umestil figuro, pa čeprav ta deluje povsem obrobno – kot se zdita bojevnika v sliki Dnevni sprehod, 2010. A vendar je ključno, da je prisotno prav „telo“. V sliki Nočni sprehod, 2010, senca ni nujno „temna“, razširjajoča, pršeča črnina, ampak njeno belinasto nasprotje. Možni interpretativni pregibi se ob zrenju v slike razmahnejo v igrivosti opazovalčeve imaginacije. Morebiti so svetlobna žarčenja na drevesih (Bliže kot roke II, 2009) razkrijejo kot ptiči – žareči ptiči: kot svetlobno žarčenje, v katerem je telo ptiča medij svetlobne radiacije.

Izmed osrednjih motivov Fickovih slik, razstavljenih v Mestni galeriji Nova Gorica, ki skozi zavestno neizrekljivost vztrajajo v ohranjanju skrivnosti, izstopajo uprizoritve spalcev in sanjskega sveta. Speča figura je konstitutivni element prizorov. Čeprav ponekod speči, kot neposredni kazalec na sanjski svet, ni navzoč, ga je moč slutiti v specifičnosti oblik in mestu na sliki: kot so naložena drva na sliki Dnevni sprehod, 2010. Ležeča figura je običajno v spodnjem delu slike. Fantazma, pa če tudi fantazma fantazme, se dogaja nad spečo figuro.

Eden izmed možnih sinhronih transformacij in manifestacij „spalca“ je mesečnik. Fenomen snohodca (Moonwacker, 2010) se udejanja s potovanjem, potjo, premikanjem bodisi v fizičnem ali metafizičnem svetu ali obojem hkrati. Če mesečnika ne zmotimo v njegovi konstelaciji realnosti, če ne povzročimo motnje v njegovem potovanju, je telo varno, se ne poškoduje, ne pade z okna, ne zmrzne v snegu in hladu. Kraj prizora s „spalci“ je dvojen: kot poljubna okolica, v kateri se speča figura nahaja, ali kot prepletajoč prizor, kot spoj dejanskega in imaginarnega, zunanjega in notranjega. Situacija je predstavljena na način, da ni navzoča meja, dualistična zareza med duhom in telesom.

Motivni elementi v sidrišču posameznikovega spomina izzovejo prepletajoče se asociativne splete, osnovane v medosebnih razmerjih, neposrednih izkušnjah narave. Napajajo se v obsežni kulturno civilizacijski historičnosti, mitskem in poetičnem, duhovnem in sanjskem. Slike niso kod, ki bi ga bilo smiselno natančno, v eno optiko dekodirati za pridobitev pomena, ampak se naslanjajo na domišljijsko kompleksnost. Svet v slikah Mitja Ficka je z določenega vidika mitski – je razvejan in takšno naj bo tudi soočenje z njim.

Petra Kapš