Vse, kar je bilo o slikah Natalije Šeruga napisano, nedvomno drži. Vsi, ki so pisali o različnih temah, od začetka do danes, so vsak iz svojega gledišča vstopali v njen svet in iskali v njem. A če slikarstvo ni drugega kot raziskovanje, če te lahko drugam usmeri beseda, povedana ali napisana v določenem trenutku, predmet, ki se zakotali pred noge, ali vsi boleči in čarobni dogodki v življenju, potem je tudi pisanje o njem lahko tako raziskovanje. Če skušamo po svoje interpretirati opus nekega umetnika ali umetnice, se lahko kaj hitro uštejemo, ne moremo pa se zmotiti, če usmerimo pozornost na to, kar nam slike določenega opusa pripovedujejo s svojo obliko in vsebino. Slike Natalije Šeruga so kot enigme, polne ovir, ki naj odvrnejo preveč zvedav pogled od bistva slikarkinega sporočila, od njenih najintimnejših iskanj. Pri razvozlavanju teh ugank postane jasno, da vsako razumsko vstopanje vanje nima smisla, saj kaj kmalu opeša na brezpotju iskanj.

Vsakodnevno posvečanje slikanju prevaja Šerugova v meditativno pozornost umetnice, ki ji ni bila odvzeta sposobnost čudenja, občudovanja in navdušenja nad tako preprosto stvarjo kot je podoba. Da likovna dela Natalije Šeruga z nerazložljivim magnetizmon tako neustavljivo pritegnejo, sem prvič doživela in začutila že pred več kot desetletjem. Bila sem čisto prevzeta od pogleda v njene presojne grafike, razstavljene na letni razstavi študentov Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Kadar si od določene podobe popolnoma prevzet, se strokoven pogled nanje postavi v drugi plan, ker podobam enostavno dovoliš, da si te prilastijo. S skrajno subtilnimi, pravljično krhkimi, a eksistencialno domišljenimi podobami vzpostaviš lasten odnos, ki kot najtesnejši stik z njo ostane za vedno del tebe. Seveda vsaka slika in vsak način umetniške izpovedi ne učinkujeta enako močno na gledalca. Gledalec se lahko znajde v zanimivi situaciji, ko ne opazuje slikarkine razgaljene intime, temveč z vstopanjem v prostore njenih podob svojo lastno. Ob gledanju njenih motivov na prejšnjih slikah (kosti, lobanje, jelenovi rogovi, ciprese) je prisiljen vzpostaviti kritičen odnos do lastnega intimnega sveta in se šele nato soočiti s slikarkinim sporočilom.

Težnja po raziskovanju življenjskega prostora je ena izmed značilnosti človeške narave, saj lahko z njeno pomočjo spreminjamo obstoječe in ustvarjamo nove svetove. Ta želja pa ni osredotočena samo na realni svet, ampak Natalijo Šeruga zanima tudi nevidni in neznani svet človeških misli, v katerih obstajajo svetovi, ki jih skuša doumeti, razumeti, obvarovati, ohraniti. Motivni svet, ki se prepleta na teh podobah, je raznolik, prevladujejo pa podobe mistične pokrajine oziroma njeni detajli. V tem primeru morda najbolje občutimo umetničino hotenje po razkrajanju stvarnosti, po njeni sublimaciji. Svetlobo dojema v novih dimenzijah, ki se vse bolj oddaljujejo tuzemskemu (samo)spraševanju in se vse bolj dotikajo tistih nevidnih sil in silnic, ki kraljujejo nevidnemu, prividnemu, sanjskemu, pravljičnemu. Imaginarno svetlobno žarišče predstavlja enigmo samo po sebi, po drugi strani pa simbolizira izvir, rojstvo in tudi preporod, ponovno rojstvo. Svetlobo na slikah obravnava slikarka kot notranji iluzionistični vir luči. Kot da prihaja luč od zadaj in preseva skozi zatemnjeni prednji plan. Če si je pri prejšnjih delih prizadevala doseči prividno razsvetljenost likovnega polja, je pri teh novih slikah nastopila konkretna žarilna intenziteta, ki jo omogoča svetloba. Luč, ki skupaj z barvo in potezo sodi med najpomembnejše slikarske elemente vsakega umetnika, je tudi pri novih slikah Natalije Šeruga bistvenega pomena. Svetloba v nekaterih podobah zazveni v prosojni belini, drugje pa se poživljajoče žarenje kaže v drugih barvah, v sončno rumeni, modri, vijolični… Z barvo in obliko, s proučevanjem prostora in svetlobe, z gradnjo nenavadnih elementov, ki jih slikarka skrbno izbira, se sprošča notranje videnje, ki se na slikovnih poljih razvije v načine, ki jih logika le stežka sprejema. Realna podoba bledi in pred gledalcem ostaja le njeno abstrahirano bistvo. Včasih so njene slike do te mere z(a)brisane, da obstaja le še forma, ki lahko sproži različne asociacije. Ponekod navzoča formalna dvodelnost pripelje tudi do vsebinskega kontrasta, resnično-neresnično, prividno-stvarno, predvidljivo-šokantno. Slike zaznamuje pridih neskončnosti in brezčasnosti, ki s svojo sugestivno močjo gledalca kar posrkajo vase.

Slikarka Natalija Šeruga se nedvomno navdihuje tudi v naravi. In, ali je vrnitev v domači kraj – če pomislimo na naslov razstave – eden izmed odgovorov, ki ga je doslej iskala v svojih slikah? Ne glede na velik vpliv okolja in umetničinega neposrednega doživljanja le-tega, je slikarkin namen prav nasproten: konkretni prizori so upodobljeni zato, da sporočajo prikrito vsebino. Toda, čeprav je temeljni namen in motiv preprost, v osnovnem izrazu čutimo, da vsak izsek in vsako minimalno čustvo na teh podobah lahko povzdignemo v vesoljno resnico. Podobe, še vedno naslikane na platna kot razpete kože na kovinskih nosilcih, ponujajo videz pravljičnega razkošja, kakršno bi bilo lahko v okras v nekem drugem času in v nam neznanih prostorih. V današnjem svetu popačenih, razosebljenih vrednot učinkujejo kot popolnoma zasebni prostori, kjer je razsežnost življenja še vedno polno navzoča. Njene podobe še vedno nosijo s seboj prizvok bolečine in ljubezni, strasti in smrti. In sublimnost estetike, tako značilne za vse slike Natalije Šeruga, celo najbolj morbidne prizore še vedno dela duhovno in likovno privlačne. Zagotovo pa brez prejšnjih, tudi slike cikla Vrnitev v domači kraj ne bi bile take, kot so.

Večpomenske slike, ki so se v vseh dosedanjih ciklih porajale kot poetično iskanje odgovorov na najbolj tabuizirana vprašanja bivanja, življenja in smrti, so podobe njene začasne notranje uglasitve in poistovetenja z univerzumom. Prostor na njenih slikah je po eni strani neskončen in neizmeren, duhovni in sanjski univerzum, po drugi strani pa zgradba njenih slik deluje kot urejena celota. Tako kot motivom (vrtovi, ciprese, votle figure) je slikarka vse od začetka zvesta tudi šivanju platna na železne podokvirje, le da pri tokratnem ciklu slik zameji zgornji in spodnji rob slike z ravnim robom, v sliki primerni barvi, ki jo prav tako premišljeno izbira in izslika. Fokus pogleda, gledanja slike, pa s tem ni premeščen. Točka vida je usmerjena v sredino ne glede na kompozicijo vsake podobe.

Če je ob slikah, navdihnjenih z besedami pesnikov, pisateljev ali filozofov Natalija Šeruga še imela distanco do svojih intimnih trenutkov, so nove podobe z njeno intimnostjo prepojene. Šivi so še vedno pomemben del slike, a z odmikom od izslikane podobe dobivajo drugačen pomen. Morda je nešteto vbodov lahko tudi nešteto vhodov v podobo? Morda so rane in bolečine potrebne, da najdeš pravo pot, da se vrneš k sebi? Morda je slikarka tudi zato zravnala sliko, da bi lažje vstopila v (lastno) podobo? Da bi se lažje vrnila domov? So prelomnice in mejniki, ki nek tok zaustavijo, da si izbereš novo pot do izpolnitve želja. A nič ni enostavno. Do vrhunca, ekstaze, ljubezni ne prideš po ravni poti, čim več preprek je na poti, tem slajša je zmaga. Kot v pravljici: Tam, za devetimi vodami in devetimi gorami, tam je moj dom …

Tatjana Pregl Kobe