Negovan Nemec pregledna razstava

dvajset let pozneje

Posebnost in individualnost v umetnosti sta sopotnici v ustvarjanju estetskih sprememb in sledenju sodobnim likovnim merilom. Vsaka generacija predstavlja aktiven odnos do svojega časa, strnjen v značaju svojih artefaktov. Te umetniške manifestacije – kljub majhnim razlikam v konstelaciji naporov v možnih smereh življenjske koeksistence – krepijo zaupanje in pričakovanje novih sporočil umetniških izrazov.

Kiparsko ustvarjanje ima v Sloveniji bogato zapusčino. Oblikovali so jo slovenski kiparji, ki so študirali v tujini, vendar je slovensko kiparstvo svojo pot začrtalo šele po drugi svetovni vojni s prvo generacijo kiparjev na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. To generacijo sestavljajo Stojan Batič, Vladimir Bratuž, Albin Ciuha, Marjan Keršič, Stane Keržič, Tomaž Kvas, Sonja Rauter, Julijan Renko, Jakob Savinšek in Karel Zelenko.

Dvaindvajset let pozneje je bil v generaciji umetnikov, ki so se zapisali kiparstvu, z vpisom na likovno akademijo v študijskem letu 1967/68 poleg Antona Demšarja (1946-1997), Milomirja Jevtiča (1940) in Vojka Štuheca (1946) tudi Negovan Nemec (1947- 1987). To je generacija kiparjev, ki je pod mentorstvom klasičnega kiparja Borisa Kalina ter neokonstruktivistično in kinetično usmerjenega Slavka Tihca prejela dobre napotke za razvoj v sodobnem kiparstvu.

V štiridesetih letih se je njihovo število razpolovilo, a so v slovenskem kiparstvu vseeno zapustili vidne sledi. Sodelovali so na številnih razstavah v širšem prostoru. Umetniki obrobnega kulturnega prostora ali majhnega naroda se vedno soočajo s problemom, kako prodreti v osrednjo nacionalno ali celo svetovno areno. Kriteriji so postavljeni po vrednostnem sistemu velikih ter služijo varovanju in afirmaciji velikih ustvarjalcev. Vrednotenje posameznih primerov poteka v senci povezanega sistema ocenjevanja novosti, ki jih kritično presoja, tolerance navznoter ter zaprtosti navzven. Individualisti, garači in častilci kreposti marginalnega se ukvarjajo z razvijanjem prirojenega, svojskega ter izjemnega občutka za obliko. Moderni tokovi umetnostnega oblikovanja pa so prekinili s figurativno zapusčino in tradicijo. Isčejo novosti, drugačnosti, aktualnosti. Enakovredno vrednotenje in sožitje obeh pogledov na umetnost ter njeno vlogo je lahko pozitivna podlaga napredku in razvoju kiparstva, ki upošteva modelacijske, konceptualne in procesualne ustvarjalne principe.

Neokonstruktivisti~ne forme 1970-1980
Jedra, Sčiti, Destrukcija, Preboj, Rušenje, Brez izhoda

Šele dobro je vstopil na akademijo, ko se je Negovan Nemec že pojavil v medijih kot aktivni gori{ki kulturni ustvarjalec. Njegova kratka, burna in kreativna kiparska pot je prepojena z garanjem in hotenjem.

Klasično kiparsko modelacijo je začel zapusčati že v drugem letniku akademije, po izdelavi Avtoportreta leta 1968, za katerega je istega leta prejel študentsko Prešernovo nagrado. Pozneje je še tu in tam izdelal kako portretno poprsje v kamnu ali bronu (Alojz Bratuž, 1978, Alojz Gradnik, 1978, Milko Kos, 1982, ...).

Že v času študija je delal tudi spomeniško plastiko. Zahtevno modelacijo in prostorske umestitve, ki so jih v njihovi kvaliteti prepoznali tudi starejši kiparji in arhitekti, je reševal sodobno poenostavljeno in strokovno prepričljivo.

1971 je diplomiral s spomenikom padlim borcem v narodnoosvobodilnem boju na Gradisču nad Prvačino. Spomeniško plastiko je delal še v Podgori (Piedimonte v Italiji), v Biljah, Renčah, Kromberku, Šempetru pri Gorici, v Novi Gorici, Kanalu ob Soči ter Rožni dolini pri Novi Gorici. Kipar v svojih rešitvah korenito zamaje ustaljeno pojmovanje o spomeniškem kiparstvu in odpira vprašanja in pomisleke tako o novem vrednotenju kot samostojni obravnavi njegove spomeniške plastike.

1972 je prvič samostojno razstavljal v Galeriji Meblo v Novi Gorici z rojakom Lucijanom Bratušo.

Negovan Nemec kot kompleksni ustvarjalec spretno združuje kiparstvo in besedno prakso v razumljivem načinu podajanja: »Delo me ni čakalo na pladnju. Pripravljal sem se z maketami in nemajhno zaslugo pripisujem profesorju Tihcu, ki nas je ob koncu študija učil sodobnega razmišljanja. V slovenski prostor je kiparju težko prodirati, najbrž je bilo na našem koncu v mojem času še toliko težje, če vemo, da je bila raven umetniške porabe, še na stopnji cenene reprodukcije, veliko pozneje na stopnji grafike in komaj nekaj časa na stopnji redkih naročil male plastike. In še neko razliko čutim: v Ljubljani umetnik lahko negira množico, tu pa mora nujno živeti z njo.« ...1

O pričujočem kiparju govorimo kot o ustvarjalcu na začetku vrhunca svoje ustvarjalne poti, ki je bila tragično prekinjena na pragu zrelega obdobja. Njegov obravnavani opus sestavljajo številna dela, ki so nastajala v ekspresivnem zamahu tega dinamičnega umetnika, polnega informacij, idej, znanja in energije. Številna dela so nastajala sočasno, ideje so vrele iz njega in se zažirale v les, varjeno železo, kombinirane materiale, kamen, bron; najprej pa v številne skicirke.

Informacijska družba se je odpirala v svet in najbolj zavzeti so že posegali po sodobnih oblikovnih sredstvih mednarodnega likovnega jezika. Negovan Nemec je z neučakanostjo ustvarjal na Goriškem že v času študija. Nikoli se ni »preselil« v Ljubljano. Tako v mislih kot v srcu je živel v rojstnem kraju Bilje in ohranjal značilnosti neposrednega okolja, njegove prepoznavnosti, posebnosti in edinstvenosti nacionalnega značaja, vendar vedno sposoben mednarodnega dialoga, ki ga ponuja odprtost obmejnega prostora. Možnosti za soočanje s stroko in javnostjo so se odpirale na mnogih področjih znotraj nacionalnih institucij in njihovih zbirk, tematskih razstav, mednarodnih simpozijev, delavnic itd.

Oblikovanje ustvarjalca od akademske izobrazbe do samostojnega umetnika je zahtevno in obremenjuje kreativnost, ki je odvisna predvsem od zunanjih dejavnikov: prostora, okolja, materialnih možnosti ...

Prva leta zbiranja informacij, iskanja, analiz, preverjanja in življenjskega dozorevanja je Negovan Nemec opravil v enem zamahu, ker ni imel časa za posamezne korake. Združil jih je v veliki skok, ki ga je zajel v en sam lok, z vso svojo življenjsko energijo, tudi tisto, ki jo je črpal od najbližjih in iz narave. Zelo neposredno je razvijal osebni likovni izraz ter vzpostavljal likovni domišljijski svet v soočenju z zgodovinskimi dejstvi, trenutki družbene realnosti in političnih smeri ali z neodzivanjem nanje. Bolj prefinjene pa so reakcije na osebne izkušnje in imaginativni del umetnikovega odzivanja, ki je še vedno skrivnosten.

Analitično delo se kaže v odgovornem in sodobnem konceptu ustvarjalčevega dela in njegovih produktov, ki so prisotni v sedanjosti, so glasniki prihodnosti pa tudi njene zgodovinske tradicije.

Na temeljih umetniške izobrazbe, dojemljivosti, sprejemanja in spreminjanja gradi lastno umetniško izkustvo in se bori zanj. Boj pa je vedno najsrditejši s seboj. Uspeti je mogoče s poštenim odnosom do svojega dela in z vero vase.

Raznovrstnost odzivov, iskanj in intimnih odločitev prepoznavamo v kvalitetni imaginaciji, ki je vključena tudi v kompleksnem pregledu ustvarjalnosti. Ta je sestavljen iz niza tenkočutnih reševanj sorodnih problemov, ki se porajajo ustvarjalcem, delujočim v istem trenutku na povsem različnih zemeljskih točkah. Pri tem pa so najpomembnejši osebni in čutni dodatki posameznika. Te posebnosti so del veličastnega umetniškega sveta, v katerem s skrajnimi novostmi izstopajo le redki posamezniki iz posameznih generacij.

Moderna umetnost pričakuje predvsem te posebnosti in osebnosti ter vrednostna merila oblikuje ravno po njih.

Pretres, ki ga je kipar angažirano, v postekspresivni fazi doživel ob potresu leta 1976, motivira ekstazo uničenja, ujetosti, izgube in bolečine v Destrukcijah, Rušenjih, Brez izhoda, Odpiranjih z izbruhi silovite energije in predanosti občutkom. Ciklus, ki ga je Negovan Nemec tako intenzivno doživel v črno-rdeči barvi, je samo enkrat razstavil in ga umaknil iz javnosti.

Poetika v kamnu 1981-1987
Dinamični beli kamni

Čutnost kiparskih oblik v asociativni organiki, sugestivnih in poetičnih kamnitih skulpturah, ki so se začele rojevati že leta 1979 v postnaturalistični mali plastiki, je združena v novem in najobsežnejšem ciklusu elementarne in spontane izpovedi. Na zelo prvobiten način je poudaril naravno strukturo materiala (lesa ali kamna) ter sledil prvinskim možnostim materiala, da s čim manj posegi izkoristi obrise, oblike in značilnosti pokrajine ali živih organizmov. Elementarnost poudarja monumentalnost njegovih kipov.

Belina žlahtnega kamna, ki ji je vdihnilo življenje že veliko generacij kiparjev, je vznemirila tudi Negovana Nemca. V njej je čutil erotično silo, ki jo je v prefinjeni formi predanega in ukročenega telesa ali le njenih najbolj erotičnih afektov ter v mehkobi sproščenosti postavil pred publiko. Stiliziranost in popolnost obdelave sta tako prepričljivi, da se zdrznemo ob pogledu na to anorgansko maso. Modelirana je predvsem emocionalno, vendar nas s predanostjo, skozi katero se prenašajo razumski impulzi, prepriča, da gre za kiparjevo zavestno in načrtovano izdelavo vsakega detajla slehernega artefakta posebej. Gladko polirana kamnita masa poleg skrajno stiliziranih form, ki jih je oživil kipar, pričara nežnost, krhkost in edinstvenost mladostne ženske polti, ki jo skozi njeno modulacijo doživljamo z zvedavim pričakovanjem. Vsak nov trenutek nam jo razkriva v novi razsežnosti in dojetju.

Razvoj kiparstva, ki ubira korak z umetniškim razvojem širšega jugoslovanskega prostora, od leta 1973 spremljamo na bienalih male plastike v Murski Soboti. Predstavljen je prerez ustvarjalnosti, predvsem generacije, rojene v prvih letih pred vojno ali po njej, ki se je razcvetela v osemdesetih letih2 in kateri so skupne neokonstruktivistične, antropomorfne ter antropometrične forme. Ta karakteristika je izhodiščna označitev ustvarjalnosti v osemdesetih letih.

Začelo se je novo pojmovanje kiparstva, ki ga je definirala nova generacija kiparjev. Tistih, ki so delovali in se ukvarjali z vprašanji proste oblike, arhitektonskih osnov, prostorskega odnosa, odnosa z gledalcem in so izhajali iz samega prostora, v katerem so delovali, ali pa so nova spoznanja prevzeli pri študiju v tujini. »S tem se je v slovenskem kiparstvu odprl cel niz vprašanj, ki zadevajo več kot vprašanje modeliranja, konstrukcije, pozitivnega in negativnega prostora in ekspresivnosti.

Negovan Nemec je avtor, ki ga je vzgajala in oblikovala Goriška in ki se ji je s hvaležnostjo zavestno podrejal. Bil je prvi akademsko izobraženi kipar na Goriškem in je ta naziv ponosno negoval. Med mamljivimi možnostmi je prednost vedno dodelil domačem okolju, ki ga je potrebovalo in mu po njegovem mnenju največ nudilo.

Zato je njegovo kiparstvo tako zelo posebno v vseh njegovih fazah, od poetike v kamnu in amorfnih mehkih figur do preoblikovanja in utrjevanja arhitektonskih oblikovnih osnov, konstruktivističnih, konkretnih, geometrijskih in vseh drugih prostih oblik.

Njegovo ustvarjalnost v pregledih slovenske umetnosti srečamo redko. Prav tako kot ustvarjalnost cele skupine soustvarjalcev kiparske umetnosti (Antona Demšarja, Milomirja Jevtiča, Borisa Prokofjeva in Vojka Štuhca). Nemec in Demšar sta v prostor kiparske ustvarjalnosti konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let vgradila zanimivo obliko »stisnjene« ali »vpete« skulpture. Ta je bila intenzivno in v kratkem času s silovito energijo in ekspresijo iztisnjena v svet. Trojica iz iste generacije (Demšar, Nemec in Štuhec) zastopa smer, ki prisega na polne plastične oblike z uporabo različnih novih materialov in pomenskih izvorov. Sočasno delujoča skupina OHO (Iztok Geister, Marko Pogačnik, Srečo Dragan, Milenko Matanovič, David Nez, Andraž in Tomaž Šalamun) pa je takrat razvijala konceptualno umetnots.

V osemdesetih letih ima v Sloveniji svoje mesto v umetnosti »nova podoba«, ki motivno sledi osebnim vizijam in mitologijam. Ta demokratičnost izraza je jemala iz umetniške preteklosti, tradicije ter razvijanja motivno in slogovno individualnih ciklusov.

Nemčevo delo sledi izrazito individualnemu principu avtopoetike, ki poudarja avtorski pristop, zato se ni nikoli povezoval v formalne skupine. Abstraktno tradicijo razvija s prilagajanjem osebni senzibilnosti in razmišljanju. Nezavedna uporaba sorodnih figurotvornih elementov ter poseganje po »novih« postopkih aktualnih dogajanj v slovenskem centru in svetu sta pri tem avtorju zato zanemarljiva. Aktualnost trenutka pa zahteva sledenje, čeprav ga v mnogih primerih že opravi hitrejša zahodna umetnost in jo aktualnejši ustvarjalci kopirajo v drug prostor. Oba ustvarjalna principa – bolj klasičen modelacijski in avantgardnejši konceptualen – sta tvorno prispevala k razvoju slovenskega kiparstva.

Snežno bel marmor je Negovana Nemca vznemirjal kot izrazilo rodovitnosti, organskih oblik, nadrealistični princip formalnega razvoja in asociacije sramežljivih silhuet in svobodnih mehkih oblik. Predvsem mala plastika tega žlahtnega materiala, ki nikoli doslej ni izgubil zanimanja ustvarjalcev, tako da se z njim in njegovimi pastmi spopadajo z vso predanostjo, je izzivala goriškega kiparja v njegovem iskanju popolnosti.

Od portretne figuralike, kjer se je večinoma zadovoljeval z grobo obdelavo (Avtopotret, 1968, Doprsni kip Josipa Broza - Tita, 1980), do alegorije čutnosti (Poželenje IV, 1982, Upanje II, 1981, Kipenje IV, 1982, Zorenje V, 1981, Mladostna zvedavost II, 1985,...), kjer kamne gladko polira, kipar črpa lirično samozadostnost, polne in sproščene oblike rastlinja, ženskih čarov, erotike ...

Serija kipov v letih 1978-1981 z enotnim naslovom Preboj v mavcu, varjenem železu, bronu, lesu in kamnu, prehaja od trdih lamelnih sestavov in odpiranja preko kvadratnih blokov, iz katerih se razpirajo še vedno prisotna jedra, v popke organskih zasnov in razpoloženjske antropomorfne oblike.

Prve abstraktne teme so Ščiti-lupine in Jedra-semena. Z njo so se ukvarjali že njegovi predhodniki France Rotar, Slavko Tihec, Momo Vukovič ..., vendar pa jih je Nemec iz statičnih razvil v dinamične figuralne oblike. Prav tako je tudi v kamnu svoja predhodnika (Jakob Savinšek, Frančišek Smerdu) prekosil z dinamiko, tako da skozi umetnino še vedno deluje kiparjeva energija od znotraj navzven in gledalca zadržuje na spoštljivi distanci. Skice na papirju in tudi poskusi v mavcu so bili postopki uvajanj, s katerimi se je pripravljal na srečanje s kamnitim blokom. Spogledoval se je s kamnom in ga nagovarjal več dni zaporedoma. Poskušal je dojeti njegovo dušo, da bi se mu predala. Ko pa se je čutil dovolj močnega, da poseže vanj, je kamen običajno postal krotek in predan kiparjevi iskrenosti, s katero je kiparil na mejni črti realnega in abstraktnega.

Milena Koren Božiček