In ravno v tem kontekstu moramo razumeti dela Olge Danelone. Označevanje in torej etiketiranje je na področju abstraktnega slikarstva nesmiselno. Razlogov, zakaj umetnica raziskuje, je več. Z leti postajajo le-ti vse bolj določeni, dobivajo pomen, svoj zakaj, svoj namen.

Začela je zelo mlada, sredi osemdesetih. Po pričakovanjih je upodabljala ljudi okrog sebe, vendar že takrat z mladostniško zanesenostjo piše o "abstrakciji". Mladostno obdobje je v znamenju nekakšnega simbolizma, kjer so prisotni poskusi raziskovanja smisla bivanja skozi slikarstvo, ki mu določena "plastičnost" in tonalizem nista tuja.

Iz vseh teh del, ki so nastala do začetka devetdesetih let, lahko razberemo, da slikarka preučuje, izvaja poskuse, eksperimentira in išče lastno govorico. Vse do trenutka, ko začne med letoma 1991 in 1992 upodabljati krajine. V njih se že jasno izrisuje pot, ki jo kasneje pripelje do današnjih stvaritev. Od naravne krajine in podob dreves se likovni jezik Olge Danelone usmeri v svet znakov, ki zaznamujejo njeno kasnejšo dobo. Ob tem se spomnimo na Pieta Mondriana in na njegovo pot, ki je vodila od flamskih krajin do abstraktnih kompozicij, po katerih je postal svetovno znan.

Umetnica je šla skozi dolgo in mučno pot opuščanja figuralike in upodabljanja dejanskega. Dendrologija tako postane eden izmed motivov slikarskega raziskovanja. Že v teh delih lahko zaznamo tisto univerzalno sakralnost in laično-naturalistični misticizem, ki sta kasneje postala glavni temi njenega raziskovanja.

Od konca devetdesetih se približuje filozofiji, odkriva velike mojstre, ki so zaznamovali našo miselnost. Danelonejevo očara občutek gibanja, ne le v prostorsko-časovni razsežnosti, temveč bolj kot prehajanje, kot sprememba položaja in stanja, tudi z znanstvenega vidika. Privlači jo cikličnost bivanja, ki ima vedno začetek in konec. Od tod prihaja predstava o prehajanju skozi različna razvojna obdobja. Tako je večkrat preučevala lastno duhovno in umsko stanje med slikanjem. To je nekakšna konceptualna analiza samega ustvarjanja umetnosti in njenega namena.

Znak, ki pride na slikarsko podlago, je dejansko povsem zrcalen odraz odvijanja njenih misli. Kot misel šteje tudi spomin, ki je že igral glavno vlogo v njenih delih pred nekaj leti. Naslovi ne puščajo nobenega dvoma o tem: Dentro il ricordo, Dopo il ricordo (V spominu, po spominu, op. prev.). Leta 2006 napiše: »Spomin in vzgib, dva koncepta, ki se dopolnjujeta, zavest o trenutnem dejanju, ki soobstaja hkrati z že doživeto izkušnjo slišanega. Tako lahko ovrednotimo občutek v določenem trenutku in najdemo pot iz preteklosti, naša dejanja so nevtralna in niso nosilci neskladnih občutij« (O. Danelone, 14. 2. 2006).

V delih iz tega obdobja se resničnost in spomin prekrivata kot v palimpsestu, kjer ne moreš do konca izbrisati tistega, kar je spodaj. Tako se ustvari rahla tančica, ki deloma zakriva jasno sklicevanje na okolico.

V novejših delih, razstavljenih v Novi Gorici, pa izgleda, kot da ni ne začetka ne konca, kot da bi bili pred nekakšnim kontinuumom. Od tod sklicevanje na nekatere grške filozofe, začenši pri Heraklitu, ki mu pripisujejo panta rei. Umetnica se morda nezavestno vrača tudi k določenim smerem slikarstva, k spacializmu, tipičnemu za Roberta Crippo, k znakovnemu slikarstvu Gastona Novellija, kot da bi bile nakazane neke zgodbe. Znak postane pot, morda Pot pesmi, če parafraziramo Chatwina.

Danelonejevo sta močno prevzela koncept vesolja, sestavljenega iz neskončnega števila plasti, in kvantna mehanika, ki je močno vplivala na njen odnos do raziskovanja na področju umetnosti.

Veliko umetnikov da od sebe najboljše na samem začetku, v prvih letih ustvarjanja. Morda so prežeti z le navidezno neizmernim navdušenjem, potem pa se skozi čas nekako izčrpajo. Za druge pride najboljša doba po razmišljanju, preučevanju, raziskovanju, ki se skozi leta vse bolj osmišlja. Pomislimo na umetnika Davida Simpsona. Danes je star osemdeset let, pa vendar je v zadnjih dvajsetih letih ustvaril najintenzivnejši in najzanimivejši del svojega raziskovalnega opusa.

Podobno velja za Olgo Danelone, ki je skozi najnovejša umetniška dela zadnjih letih, našla svojo pot, začrtala faze svojega razvoja. Za seboj vleče jasno rdečo nit, ki jo neposredno vodi v vizijo multiverzuma, v katerem je pomemben tudi odnos med slikarko samo in tistim, kar jo obkroža.

Pri vsem tem je odločilna tudi vloga praznine, ki se neposredno napaja iz vzhodne filozofije. Te se umetnica poslužuje kot sredstva za razumevanje lastne stvarnosti. Praznina je zrak, je prehajanje, je razdalja. Od tod potreba po oziranju k drugačnim govoricam: od instalacij, do videa in fotografije.

Čeprav se dela Olge Danelone ne sklicujejo neposredno na družbene teme, si je avtorica resno zadala za cilj ozaveščanje o stvareh, o posameznikovi okolici in to počne ravno skozi specifični jezik umetnosti. V razstavljenih delih najdemo njeno bivanjsko izkušnjo, ki je v današnji družbi etična: o ničemer ne sodi, prej bi lahko rekli, da se sama vidi znotraj dogajanja in se ga udeležuje.

V njenih delih je znak včasih pred podobo. Mišljen je kot črta, pričevanje o dejanskem. Iz njega je čutiti željo po miselni prisotnosti v določenem trenutku, z rahločutnostjo, osvobojeno vseh predsodkov.