Onkraj zasedenih podob kuratorska razstava

General Idea, Laibach, George Maciunas, Marina Naprushkina, Guillaume Paris, Agnieszka Polska, Arcangelo Sassolino, Isabel Schmiga, Orson Welles

Kurator: Tevž Logar

Razstava »Onkraj zasedenih podob« je nekakšen poskus razmisleka o razmerju, ki vselej nastaja med umetniškim delom in specifičnim jezikom posredovanja, ki ga vzpostavlja tematska razstava v kontekstu sodobne vizualne umetnosti. Zaradi različnih razstavnih strategij služi umetniško delo v odnosu do razstave kot celote velikokrat zgolj za nekakšno »ilustracijo«. Čeprav so umetniška dela večinoma večplastna in omogočajo različne ravni refleksije, pa so žal velikokrat »stisnjena« na ozek teritorij izbranega metadiskurza. Prav hegemonija formalnih, teoretskih, filozofskih in geo-političnih postavk ali prikritih ekonomskih usmeritev, ki delujejo kot »nadpomenski« razstavni koncepti, je privedla do tega, da gledalec k umetniškemu delu pristopa z vnaprejšnjimi pričakovanji in zahtevami. Vsekakor pa zaradi zgoraj navedenih razlogov ne izgublja večplastnosti le umetniško delo, temveč tudi razstava kot medij posredovanja, ki je zato lahko izredno osiromašena, predvsem v smislu povezovanja vsebinskih usmeritev in formalnih značilnosti umetniškega dela ter njihove umestitve v razstavni prostor s svojimi zakonitostmi. Prevladovanje posamičnih metadiskurzov in zanemarjanje osnovnih zakonitosti umetniškega dela prevečkrat privede do formalno in medijsko »sploščenih« razstavnih postavitev, ki so ujete v svoj popoln in samozadosten vsebinski monolit.

Vsekakor so tovrstne postavitve izjemno pomembne za implementacijo določenih vprašanj v sistem sodobne vizualne umetnosti, vendar sta vsebinska hermetičnost in formalna »sploščenost« tudi glavna dejavnika, ki lahko negativno vplivata na percepcijo umetniškega dela in celostno refleksijo razstave. To je gotovo tudi eden razlogov, da razstava »Onkraj zasedenih podob« poskuša spregledati prevlado metadiskurzov v sodobni vizualni umetnosti in se osredotoča na predstavitev posamičnih umetniških del. Razstava kot celota deluje kot skupek vprašanj o kontekstih in referencah, ki so bili v zgodovini vselej prisotni ter zato igrali ključno vlogo pri umeščanju umetniških praks in določanju sodobnih umetniških tokov. Umetniška dela, katerih konceptualna izhodišča so popolnoma različna, so v kontekstu umetnikove izbire medija izredno precizna in kažejo na zavedanje njegovega pomena v odnosu do konceptualnih izhodišč. Prav zaradi teh razponov umetniška dela ustvarjajo nekakšno napetost v galerijskem prostoru in se poigravajo z gledalčevo percepcijo, ki je neprekinjeno povezana z njegovim vedenjem, spominom ali racionalno, emotivno in estetsko izkušnjo.

Razstava »Onkraj zasedenih podob« je v strukturni shemi razstavnega programa Galerije Škuc umeščena v segment kuriranih problemskih in tematskih razstav, ki se poskušajo bolj poglobljeno ukvarjati z vprašanji, ki so nekakšen odvod prevladujočih tokov sodobne vizualne umetnosti, s čimer ne želijo samo vzpostaviti distance do prevladujočih tokov v sodobni vizualni umetnosti, temveč tudi odpirati prostor, ki se posveča problemom percepcije, razumevanja in sprejemanja umetniškega dela in sodobne umetnosti. V tem smislu je razstava »Onkraj zasedenih podob« droben premislek o dominaciji metadiskurzov in položaju umetniškega dela v sodobni vizualni umetnosti. V času, ko se zdi, da je umetniško delo postalo zgolj nekakšna ilustracija velikih razstavnih ideologij, poskuša razstava »Onkraj zasedenih podob« prepoznati nove potenciale medija razstave in možnosti predstavitve umetniškega dela v tem kontekstu.