Mnogi znanstveniki menijo, da je bil v začetku veliki pok, potem pa so se postopno formirali elementi, nastale so protozvezde, a je prišlo do njihovega kolapsa, porodili so se elementi prvega reda, spet je prišlo do kolapsa, pa do ponovnega združevanja po tretji eksploziji, ko naj bi nastali elementi višjega reda, naše vesolje, zvezdni prah … Tako nekako, približno, nihče pač čisto zagotovo ne ve, naš pogled in naša misel ne sežeta tako daleč, tako globoko, tisti, ki so najbolj prepričani, da vedo, vedo najmanj … A zdaj je vsekakor tukaj, vesolje, ki je vse kar obstaja, od najdrobnejših delcev, do največjih vesoljskih tvorb, in naj bi ga tvorilo sto milijard galaksij ter po sto milijard zvezd v vsaki od njih … Veliko, več, kot si lahko predstavljamo, mi, drobna, vase zaverovana bitja na enem od planetov sredi brezbrežja neskončnih temnih prostranstev. Mi, ki kot mero vsega postavljamo sebe in skromne meje svojega dojemanja in smo se le redko pripravljeni ustaviti, se umiriti, zares odprtih oči pogledati okrog sebe in vase.

Fotograf Rajko Bizjak je tokrat to storil, zase in za nas, in nam s svojo serijo Zvezdni prah – inkarnacija odprl pogled v pokrajine, ki jih slabo poznamo, čeprav so nam bolj domače, kot se nam zazdi na prvi pogled. Že formati njegovih barvnih fotografskih stvaritev (pokončni format 180x70 cm) so neobičajni, a hkrati čudno domači. V razstaviščih takšne redko vidimo, toliko pogosteje pa v svojem okolju, saj pravzaprav približno povzemajo dimenzije človeškega telesa. Nenavadno, gotovo pa ne naključno.

Fotografije iz serije nas pritegnejo s svojo odmerjeno barvitostjo, prevladujejo rdečkasti in rjavkasti toni, in s strukturo fotografiranega. Ta se zdi mehka, nežna, ranljiva, četudi sprva verjetno ne vemo, kaj pravzaprav gledamo. Znajdemo se pred nevsakdanjimi podobami, za katere lahko takoj ugotovimo le, da kažejo prizore organskega izvora, nekakšnega življenja, bivanja ali njegovih ostankov. Porodijo se asociacije. Mestoma natrgano luknjičasto tkivo, skozi katero proseva svetloba, nas utegne spomniti na alge, pljuča ali na kakšne podobne mikroskopske strukture iz živega sveta, fotografije z mehkimi rdečinami pa kažejo nekaj kompaktnejšega, oprijemljivejšega, nekaj, za kar si lahko predstavljamo da pulzira, drgeta, se premika v ritmu določenosti svojega obstoja. Ob teh delih se utegnemo spomniti na »cvetove« iz Bizjakove starejše, erotično intonirane serije, saj tudi nekatere oblike in pregibi iz serije Zvezdni prah nekoliko spominjajo na pregibe in oblike cvetnih listov in pestičev. Ta organska okolja se zdijo kot neznani svetovi, različno trdni, različno strukturirani, kar določa tudi njihovo prosojnost, pretočnost svetlobe, prehodnost elementov skozi njih. Od prepustnosti za svetlobo, katere vir je vedno skrit nekje v ozadju, je odvisna svetlejša ali temnejša toniranost prizorov. In spet smo pri vesolju, galaksijah …, saj nas nekateri temnejši posnetki utegnejo spomniti na astronomske fotografije, na primer na prizore z Orionovo meglico, s temno meglico Konjska glava, morda na nekatere poglede na površje Jupitra …

Bizjak pozna sodobne astrofizikalne teorije o nastanku vesolja, elementov, različnih struktur in ob svoje fotografije je v preteklosti že tudi obesil kakšen teleskopski posnetek temnega, skrivnostnega vesolja. S tem je jasno pokazal pot za razumevanje, odprl prostor za primerjave, nas usmeril v premišljevanje o razmerjih in podobnostih med makro in mikrokozmosom, s katerim imamo opraviti na njegovih fotografijah. In kakšen mikrokozmos, kakšna pojavna oblika vesoljskega pulziranja je pravzaprav pred nami? Nobena druga, kot nam dobro znano, a v resnici, v smislu globljega razumevanja in poznavanja, komaj znano, tako domače, pa hkrati tako tuje, tako bližnje, a obenem tako oddaljeno – človeško telo. Moje, vaše, avtorjevo, katerokoli … In njegovi organi; srce, pljuča, jetra, možgani …, majhna, na poseben način umerjena vesolja, sestavni deli večjega, a še vedno majhnega, drobnega, krhkega organizma, izgubljenega sredi mogočnih tokov morja morij. Ti nevsakdanje kadrirani pogledi, vpogledi, nas neposredno in sugestivno soočajo z življenjem in njegovo strukturo, z nekim specifičnim univerzumom in njegovimi univerzalnimi zakonitostmi, z malim v velikem in velikim v malem, z minljivo neminljivostjo človeškega in vsega ostalega … In zopet smo pri zvezdnem prahu. Ta naj bi, pravijo znanstveniki, in sliši se tako lepo in poetično, da jim je treba brez zadržka verjeti, vseboval vse elemente iz katerih sestoji drobno vesolje – naše telo. In prineslo naj bi ga nekoč davno, po eni velikih vesoljskih eksplozij, iz brezna neskonč nih daljav, sem, v naše ozvezdje, v območje oblikovanja našega planeta, v krhki svet, ki ga danes naseljujemo in se z njim igramo, kot objestni, razvajeni otrok s svojo premalo cenjeno igračo. »Iz takšne smo snovi kot zvezde«, bi lahko ob Bizjakovi seriji parafrazirali znani stavek iz Malteškega sokola in ugotovili, da v njegovih fotografijah pravzaprav gledamo podobe »nečasnega, nadčasovnega in nadprostorskega organizma«, kot se je izrazil pesnik Gregor Strniša v predgovoru k svoji knjigi Vesolje.

Če se gledalec prepusti s fotografskim mojstrstvom podani sugestiji, se znajde na nekakšni čistini, v odprtem, a nikakor ne praznem prostoru, v katerem vsakdanje potrditve in samopotrditve njegove gotovosti ne štejejo veliko. Znajde se v okolju, kjer ne gre iskati varnega oprijemališča, ker ga preprosto ni in bi bilo tudi moteč e, v okolju, kjer so meje povsem zabrisane, kjer vladata enotnost različnosti, celovitost raznolikega, in razlikovanje enega, mnogoizraznega. Misliti svoje telo, elemente, iz katerih to sestoji, ni lahka naloga. Razum jo težko zmore brez pomoči čutov, v najširšem smislu besede. Gre za vsebine, razsežnosti, v katerih, skozi katere, lahko samo tipljemo, se premikamo počasi in pazljivo, a brez bojazni, ki paralizira, brez strahu, ki hromi dih. Ta je odveč, saj smo doma. V hiši svojega telesa, v domovanju svojega duha. In zopet se porodi novo vprašanje. O povezavah med njima, med telesom in duhom. O njuni enosti, razliki, še o enem mikrokozmosu, o njegovi resnični ali zgolj namišljeni razdeljenosti, spočeti spričo krmežljavih zmožnosti našega dojemanja.

Verjetno ni naključje, da, tako kot pri prej omenjenih »cvetovih« in še nekaterih Bizjakovih serijah, tudi pri teh fotografijah ne vemo takoj, kaj gledamo. Kot kaže, je avtorju blizu poigravanje s fotografirano stvarnostjo, zdi se, da rad poraja dvoumnost, ustvarja nekakšne uganke, ki gledalca najprej pritegnejo, ga zagrabijo (nežno seveda), nato pa ga potegnejo s seboj in mu odprejo nove, drugačne poglede na tisto, kar pozna le domnevno, kar navadno dojema zgolj enoplastno. Je pa ob Bizjakovi razstavi nujno omeniti še nekaj pomembnega, a čisto lahko razumljivega, povsem nedvoumnega, nekaj, kar vsi zmoremo močno občutiti. Njeno zavezujočo osebno razsežnost, še toliko dragocenejšo v današnjih časih premnogih odtujitev in posredovanosti. Na komaj opazen način je avtor v svojo serijo, v dogajanje ob njenih predstavitvah, vpletel tudi svojo osebno zgodbo, zgodbo z njim tesno povezanih konkretnih življenj, čisto določenih malih vesolj, povezanih v »večni krog«. Predlanska ljubljanska razstava nastajajoče serije Zvezdni prah – inkarnacija je bila posvečena spominu v tistem času preminulega fotografovega očeta, v otvoritveni program novogoriške razstave pa bo vključen tudi zelo poseben, šibek in hkrati močan, nenavadno dragocen zvok. To bo zvok bitja srca avtorjevega še nerojenega otroka in seveda ni nikakršno naključje, da nekateri znanstveniki domnevajo, da se tudi vesolje, tisto veliko, za nas neskončno, širi in oži v ritmu utripa srca. Tudi to se sliši tako lepo, da jim je treba verjeti.

Vladimir P. Štefanec