“Moja zgodba nima pravega začetka.” To je bila prva stvar, ki jo je Renata Boero povedala Mariji Perosino v intervjuju, leta 1996. Prav tako nista pomembna niti kronologija niti odnos med sedanjostjo in preteklostjo. Prvi Kromogrami so iz leta 1970, navkljub temu pa so, ob takšnih in drugačnih prigodah ter trenutkih refleksije, ključni teoretični element celotne umetniške poti italijanske slikarke. Njihovo aktualnost danes razumemo enako, kot takrat.

V prvi vrsti gre za slikarske eksperimente, ki neizbežno težijo k preseganju definicije samega slikarstva. Izvirajo pa iz konteksta, ki se je upiral nadaljnji rabi takšnega načina izražanja, saj so ga razumeli kot neprimernega za tematike modernosti. Na začetku 70-ih je bilo nemogoče razmišljati o ‘sliki s slikarskega stojala’, nujno je bilo soočanje z zahtevami avantgarde, osvobajanje skozi rešitve, podaljšane v prostor in čas, vse to pa v neprestanem odnosu z izkušnjo. Granitna gotovost dvodimenzionalnega dela se je razrahljala v prid nestabilne opore (kot na primer, velikanska neobdelana platna, ki so jih uporabljali nekateri najvidnejši predstavniki smeri Support Surface, še posebej Claude Viallat), v prid kompleksnega odnosa umetnika, v katerem slednji išče dialog, ki bo nedvomno omogočil konceptualni in teoretični pristop. Prav tako je prisotna težnja po tem, da bi odpravili posredništvo tradicionalnih pripomočkov, čopičev in podobnega, zato da bi slikarsko površino obdelovali na bolj neposreden način, z golimi rokami in celo z uporabo različnih delov telesa. To je tudi najbolj stična točka slikarstva in body arta, razen v primerih zmazanih in retoričnih iniciativ, ki so se ohranile do danes, vendar pa s tem nimajo nobene zveze.

Od konca 90-ih let, in še posebej danes, je razumevanje slikarstva onkraj njegovih fizičnih meja očitno postalo moderno. Govori se namreč o Expanded Painting in v nekaterih primerih je to “conditio sine qua non” njegove sprejemljivosti v ozkem krogu novih avantgard. Le da gre pri tem za natančno določeno razliko: to, kar je v 70-ih izgledalo kot nuja, je danes del diskurza, ki želi postati prevladujoč. Ne glede na to, ali jih presojamo z vidika časa v katerem so nastali ali pa z več kot tridesetletno distanco, Kromogrami Renate Boero funkcionirajo tudi zahvaljujoč naši senzibilnosti, da jih prepoznavamo kot sodobne oblike. V nadaljevanju se ponovno navezujem na diskurz o izkušnji. O doživetem. O nuji umetnika, da participira in se ne ustavi na pragu gole interpretacije. Renata Boero pripoveduje o tem, da so vsa njena dela nastala v posebnih pogojih, pod vplivom barvnih tonalitet in temperatur lastnega kam, tako da je za vsakega od njih, navkljub temu, da jih je mogoče vrisovati v mehanizem serijske proizvodnje, pomembna predvsem stopnja izjemnosti. Gre za postopek, ki ga je mogoče izenačiti z vizualnim kozmosom Davida Tremletta, velikega angleškega slikarja, avtorja Wall Paintinga. Na prvi pogled se zdi, da je njegova poetika omejena le na peščico konceptov, ko pa spoznamo njene skrivnosti, zazveni vsakič na poseben način. V obeh primerih – Boerove in Tremletta – smo postavljeni v situacijo, ki nam omogoča spust v večsenzorično izkušnjo, rezultat kompleksnosti elementov, stekajočih se v vizualno delo. Po eni strani, imamo pri Boerovi nestanovitno lahkotnost neobdelanega platna, ki ga je mogoče prepogniti in prenašati kot knjigo, katere strani bodo, čeprav brez podob, pripovedovale zgodbe in prehode v sinhroničnem in diahroničnem načinu. Nasprotno, pa imamo pri Tremlettu zid in neko ozračje definiranosti, ki morda brez retoričnih olepšav pojasnjuje dejansko seksualno drugačnost med moškim in žensko.

In še. V teh osupljivih delih Renate Boero lahko najdem fragmente in anticipiranje bodočih poetik, ki jih s pridom lahko uporabimo za razumevanje našega časa. Na primer, zanimanje za antropologijo, za slikarstvo, ki lahko na nek način odigra vlogo humane znanosti (leta 1989 je bila v Centre Pompidou slavna razstava Magicien de la terre, leta 1994 pa je Dan Cameron v Centru umetnosti Reina Sofia kuratorstvo osredotočil na ambivalentnost med ‘Cuit in Cru’ (Kuhano in surovo) kot ju je definiral Claude Levi-Strauss), je bilo prisotno že v delih nekaterih italijanskih slikarjev iz 70-ih let, z Boerovo na čelu, in skupaj s Claudiem Costo. Interes za alkimijo, oziroma, razumeti in se dokopati do skrivnosti materialov in pigmentov z jasno inklinacijo k naravnemu elementu (in to je še en etični vidik).

In za konec, v pričakovanju priložnosti, da bom te zapiske lahko nadalje razvil, moram poudariti pomembno dejstvo, da govorimo o umetnici, ženski, ki ustvarja v slikarskem svetu, ki ga povsem obvladujejo moški. Ko je Renata stopila na pot umetnosti, je bila situacija drugačna kot je danes, ko so slikarke osvojile absolutne vrhove sistema, takrat so jih namreč doživljali kot anomalijo. Še posebej v Italiji je bilo slikarke mogoče prešteti na prste ene roke. Navkljub temu, Boerova tega argumenta ni nikoli uporabljala kot izgovor, nikoli se ni ukvarjala s tako imenovanimi vprašanji ‘genderja’, oziroma, seksizma, temveč je ponujala povsem neobremenjeno slikarstvo, ki je bolj lirično, predvsem pa osvobojeno vsakršnih vzorcev.

In čisto na koncu, preseneča me, kako se njena poetika skozi čas ni nič spremenila. Branje z distance je Kromogramom zvišalo vrednost, ohranilo njihovo zgodovinsko trdnost in jih povezalo z lahkotnostjo prihodnjega časa.

Luca Beatrice