Roberto Kusterle fotografije

Mutabiles nymphae

»Manjša božanstva (…). Nevarna, kot je lahko nevaren spomin, ko brskamo po njegovih najtemnejših kotičkih, kakor strast in sam čas.« 1
V svinčenasti svetlobi se Kusterletove nimfe vzdigujejo iz potopljenega sveta: iz morja, če presojamo živalski stadij njihove metamorfoze. Klešče, lovke in plavuti – že deli telesa, kakor podaljški mesa – bi jih lahko poistovetile z Nereidami, vendar so to bitja, ki so priplavala do nas v temačni strugi prekopa, podobnega tistemu po katerem je plul Vigov Atlantis ob grgranju soteske nedaleč od mesta. Zdi se, da si z moderno eksistenco delijo moten občutek, ki nas včasih navdaja, ko nimamo popolne oblasti nad svojo istovetnostjo.

Tukaj so, preživele so globine potovanja na robu noči. K nam se vračajo s priokusom vsejede in mrgoleče narave: prežete z zapeljevanjem in hkrati z okusom že izrabljene smrti.
So liki, ki si jih lahko predstavljamo na Klingerjevi sliki. Prežeti so s čutnostjo implicitne erotike, ki se nastavlja portretu ter se istočasno nahaja v sluzasti in keratinski evidenci metamorfoznega prodiranja: skoraj vedno izhajajoč iz lasišča, po katerem se v ostalih Kusterletovih delih pretakajo nenadna zvijanja korenin, ki se tu sklenejo s kačasto spletko priseskov zaprtih pod oklepom rakovih udov.

Preobrazba klije celo do blaga, na katerem se luske švigajočih ribic spremenijo v svetlikajoči lame. Kjer pa oblačila ohranjajo pečat človeškega krojaštva, pripovedujejo o različnih dobah, o modi s sladko in odmirajočo slutnjo minulega časa. Vlakno, ki jih obdaja, nam ponuja občutek, da se bo razdrobilo pod našimi očmi kakor rimske freske v finalu Fellinijevega Satyricona, čeprav začasno ohranja pečat Bronzina in Michelangela, na meji med klasiko in bolečo neubranostjo novega sveta.
Kakor v starih manierističnih umetnijah, so figure nerealne: v tem primeru, ker so brez vode. Nimajo bleščeče in naravne čutnosti sirene ali filmske vohunke v bikiniju, ki se mokra dvigne iz valov, temveč tisto motno, alkimističnemu zvarku podobno čutnost psihičnega rojstva.

Tihe so, kakor bi se zavedale ničevosti povedanega, da »naši izrazi ne vzdržijo nesreče njihove sluzaste oprave«.2 Ta bitja nas vznemirjajo, ker občutimo, da so izšla iz globoke dimenzije, »pod površino«, ki postavlja v škripce lebdenje našega pogleda in verjetno prikliče dvoumnost kot edini konkretni pogoj naše biti.
Kaj so te nimfe? Spomin mitoloških globin, iz katerih izhajamo, ali projekcija proti mraku, ki nas čaka? Zdi se, da lahko v njihovih izzivalnih, a obrabljenih čipkah preberemo bodoči spomin ljubezenske borbe, dialektike teles in duha, v kateri – v predvidljivi potrditvi samozadostnosti jaza, s svojo predirno preračunljivostjo – »... je tista zapeljiva cunjica eden izmed ostankov (…). Nekaj kakor sled časa.«3

1 G. Didi-Huberman, Ninfa moderna, Il Saggiatore, 2004 [2002], p. 11.
2 L. F. Céline, Viaggio al termine della notte, Corbaccio, 1992 [1932], p. 373.
3 G. Didi-Huberman, Ninfa moderna, cit., p. 27.

Fulvio Dell’Agnese

Prevod: Tjaša Dornik