Roman Makše skulpture

Povezovanje
kot zabrisovanje mej poudarjene individualnosti


Razstava kiparskih ambientov z naslovom Enako/Drugače predstavlja takó stalnico ustvarjanja kiparja Romana Makšeta kot na novo zamišljene odmike v tej stalnici, kajti vsaka njegova nova postavitev se veže na prostor, ki je zanjo predviden. Vizualna značilnost razstave je krožno drsenje pogleda na postavitev, ki jo omogoča in določa prostor galerije. Kiparsko-razstavni ambienti sledijo strukturi razstavnega prostora: ta je v tlorisu večji krog, ki oklepa manjšega, središčnega. Drsenje enega ob drugem določa tridelnost celote, ki sledi logiki gledanja – kinestetičnega branja – kiparske celote. Tridelnost nakazuje tudi postavitev posameznih elementov: pogled od znotraj (podstavki z elementi), pogled nad glavo (ko stopi gledalec v razstavni objekt) in pogled navzdol (kjer so na tleh plošče z robovi). Vsebinsko pa s tako zamišljeno postavitvijo avtor postavlja kritičen odnos do novega, do sprememb in do razvoja, kar vse vodi k osnovnemu vprašanju: kje se oziroma ali se lahko dogaja novi človek?

Značilnost sodobne umetnosti je njena zahteva po tem, da je sodobna. Ni je mogoče ločiti od časa, v katerem se nahaja, saj je odziv na čas strukturiran v samem delu, je torej notranji senzor zunanjih vplivov in sprememb. Od tehnologije, s katero je bilo umetniško delo ustvarjeno, so bila odvisna vsa obdobja zgodovine umetnosti. Osnovna materija umetniškega izdelka v bistvu že akumulira vsebine, ki jih zmore ustvarjalec objaviti. Postmodernistična umetnost Romana Makšeta se poleg vsakokratnega vsebinskega sporočila kaže tudi v izboru kiparskih materialov. Njegovi objekti so sestavljeni iz različnih materialov, navadno izdelanih iz lesa, jeklenih profilov, betonskih, lesenih, steklenih, kamnitih izdelkov in iz drugih materialov, tudi iz patinirane terakote, med njimi je vedno tudi nekaj avtorjevih bolj tradicionalnih kiparskih del. Na zvarjene jeklene profile umetnik z vijaki privije iverne plošče ter posamezne jeklene okvirje spne s sponami. Njegove skulpture določa minimalistična likovna logika, omejena na prostorske premice, ki določajo prostor razstavnih objektov in omejijo gledalčev pogled na likovne značilnosti konstrukcije. Zunanji prostor skulptur je ločen od notranjega prostora skulpture z jeklenimi profili, ki jih umetnik zvari v posebne, vedno enako velike pravokotnike. Skulpture – kot nekakšni prosojni objekti – so strukturirane tako, da so na prepoznavne okvirje pripeti različni označevalci. Minimalistično zasnovanih objektov kiparja Romana Makšeta, ki vzpostavljajo odnos med skulpturo objektom in prostorom, ne moremo enostavno označiti kot kiparstvo, instalacijo ali arhitekturno oblikovanje.

Vedno je odločilno, da je avtor, likovni ustvarjalec, tisti, ki mora duhovno substanco ustvariti sam. Ustvari jo lahko iz materije, ki jo ima na voljo, in iz vizije, ki si jo ustvari. Če v svoji viziji vidi smisel, da svojo stvaritev poveže s stvaritvami drugih umetnikov, deluje s povezovalno energijo, sledi svojemu sporočilu, svoji zgodbi. Povezovati umetnike je Makše začel leta 2001 pri razstavi v galeriji Krško, kjer je k sodelovanju povabil slikarko Joni Zakonjšek. Dve leti kasneje je pri projektu interjerja za mladinski hotel na Metelkovi v Ljubljani kot njegov gost sodeloval kipar John D. Antone, še isto leto so bile skupaj z Makšetom vzporedne in sočasne predstavitve Marjetice Potrč, Luja Vodopivca in Dušana Zidarja v obeh prostorih ljubljanske Mestne galerije. Na razstavo v Koroški galeriji likovnih umetnosti je leta 2005 k sodelovanju z vzporednimi kiparskimi predstavitvami povabil kiparko Dragico Čadež in kiparja Jiřija Bezlaja. Kljub mogočim generacijskim in slogovnim razlikam vidi Makše smisel tovrstnih razstavnih dvogovorov. Ta povezovanja prav z razlikami v izrazu in z različnimi generacijskimi izkušnjami predstavljajo in poudarjajo zavest o skupnem nadgeneracijskem položaju kiparja in ustvarjalca v današnjem prostoru. Celostne postavitve temeljijo na pomenih, ki se med seboj prepletajo in dograjujejo. Sporočilnost je sugestivna. Ti projekti niso mišljeni kot delitev dela, smisel je v povezovanju, nadgradnji. To je seveda velika odgovornost umetnika, kajti on je tisti, ki mora imeti odnos do duhovnega sporočila, on je tisti, ki odreja pravila. Njegova pravila so kiparska, človeška, vprašanje pa je, ali bodo v kontekstu razstav in družbe prepoznana kot kvaliteta, ki lahko traja. Prav zato, ker gre za individualno, od institucij neodvisno delo, lahko umetnost še prinaša novosti. Umetnost ničemur ne služi, služi lahko le umetniku in gledalcu. Avtorska odločitev Romana Makšeta vsebuje možnost povezovanja in vzporednic popolnoma različnih ustvarjalnih, tako generacijskih kot delovnih in duhovnih izkušenj.

Zadnja razstava na znanstvenem Institutu »Jožef Stefan« (2012) je bila prav tako zgrajena na sodelovanju in vključevanju gosta ustvarjalca v umetnikov razstavni projekt, le da je k sodelovanju kot gosta povabil znanstvenika Hernana A. Makseta, profesorja na Benjamin Levich Institute, na Oddelku za fiziko na CCNY, CUNY v New Yorku (http://www.jamlab.org). Primeri iz znanosti izpeljanih slik, ki jih je prof. Hernan A. Makse iz svojega raziskovalnega arhiva dal na voljo za razstavo na Institutu »Jožef Stefan«, so bili izbrani iz njegovega večletnega dela. Tudi ta projekt, v katerega je kipar Roman Makše k sodelovanju povabil fizika z njegovimi znanstvenimi, vizualno privlačnimi dognanji, zabrisuje mejo poudarjene individualnosti. Z ohranjanjem lastnih vizualnih rešitev obeh udeležencev pri projektu se kaže vzporednost sporočila in hkrati samostojnost obeh ustvarjalcev. Že prvi, drugače dodan element (les, kamen, terakota, steklo, mavčni povoji, gobi), pa tudi v objektih in ob njih v klasičnih razstavnih okvirjih poudarjene atraktivne barvne računalniške grafične podobe znanstvenika Hernana A. Makseta, so na razstavi vzbujali željo po raziskovanju, po natančnejšem odkrivanju vsake posameznosti posebej. Zunanjost objektov skulptur je bila bleščeča, hladna, industrijska, neosebna, medtem ko je bila notranjost toplejša, ni vzbujala občutka domačnosti, temveč prej laboratorija. Zato tudi izbran naslov za razstavljena dela ne preseneča. Notranjost, ki je lahko ustvarjalna delavnica ali razstavni prostor za skulpture, ni bila opremljena z nikakršnim sediščem. Gledalca ni nagovarjala k nadaljevanju umetniškega dela oziroma k sodelovanju, temveč ga je seznanjala z znanstvenimi, laboratorijskimi dognanji. Ko umetnik ustvarja, je zanj najlepše, da je razstava njegovega dela manifestacija, ki delček tega ohranja. V zahteven projekt, ki združuje umetnost in znanost, je kipar Roman Makše vložil veliko razmišljanja, ustvarjanja in dela, v letu dni je vsa dognanja in povezovanja združil in prepletel v eno sporočilo, v celoto: LAB, podoba-znanost-kip.

Umetnost in znanost imata mnogo več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. To je bilo jasno že v antiki, ko je koncept septum artes liberales, v katerem so se medsebojno dopolnjevale aritmetika, muzika, geometrija, gramatika, dialektika, retorika in astronomija, ustrezal optimalnemu razumevanju sveta. Pa, recimo, v renesansi, poosebljenem duhu novega časa, ki se je v zgodovini najbolj približala idealu harmonije v naravi, družbi in vesolju. Njen najbolj znan predstavnik Leonardo da Vinci je kot uomo universale upal, da ga bodo v zgodovino zapisali predvsem njegovi številni izumi, ne le slike. Enaka vprašanja, kot si jih zastavlja Makše – odnos do novega, do sprememb in do razvoja –, so se pojavljala takó v racionalizmu industrijsko hitro razvijajočega se 19. stoletja kot zadnja desetletja mnogim ustvarjalcem v vrtoglavem razvoju odkritij in novih tehnologij. Nekatere poti takih prevpraševanj gledalcu ponuja tudi razstava Enako/Drugače.

Ta razstava je nekakšna postaja, vmesni člen zaporedja minulih in še nerealiziranih razstav, povezana preko materialnih nosilcev kiparsko-razstavnega ambienta. S preteklim dogodkom – razstavo na Institutu „Jožef Stefan“ – korespondira z razstavljenim fotografskim gradivom in se po krožni poti skozi razstavno snovnost vrača na isto točko začetka. Enako se v oblikovnem smislu dogaja pri razstavljenih objektih. Železni okvirji naravne barve materiala, železni podstavki, prekriti s temeljno sivo barvo, železne pregrade v naravni barvi materiala, ročno izdelane posodice iz terakote, napolnjene z zemljo travnika ob ateljeju; beli kubusi s perforacijami (s ponavljajočim se geometričnim vzorcem lukenj, ki povezujejo notranjost in zunanjost); žaluzije, bele talne plošče z nastavki plitvih robov iz lesa, mavca in tkanine, pokončne plošče z belimi elementi oblazinjenega pohištva s svojo haptično-slikovno iluzijo; fotografije, stenska mala dela iz patinirane terakote; ob vsem tem pa rdeče obarvani poudarki na nizu malih talnih objektov in stenskih usmerjevalnih dodatkov določajo razstavno kiparsko celoto treh plasti, ki drsijo druga ob drugi v krožnem tlorisu razstavnega prostora in v koreografiji ogledne poti obiskovalca.

Makše se vedno osredinja na prostor, v katerem naj bi bilo njegovo delo postavljeno, da bi bila predstavitev drugačna. A obiskovalcu, ki pozna dosedanje postavitve njegovih razstav in s pogledom objame elemente razstavljenega projekta, se zdi vse znano. Pred njegovimi očmi so prostori, skulpture objekti, ki jih je že videl. Vse se zdi enako. Pa je vendar vsakokrat drugače. S svojim delom Roman Makše ne daje odgovorov, temveč z razstavno celoto vsakokrat znova ponuja drugačno zaznavno izkušnjo. Odgovor se nahaja v gledalcu, obiskovalcu razstave, če se ga ta v celoti dotakne. Saj svet sam na sebi verjetno ne bo nikoli do konca umljiv, kot vedno doslej se bo razodeval le s slutnjami in predstavami občutljivega in raziskujočega duha posameznika. Naj bo to umetnik, raziskovalec ali oboje hkrati. Naj bo to gledalec ali kritik. Ali, navsezadnje, novi človek.

Tatjana Pregl Kobe

Roman Makše

Rodil se je leta 1963 v Ljubljani. Leta 1989 je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Dragu Tršarju, Dušanu Tršarju in Luju Vodopivcu ter leta 1994 končal tudi podiplomski študij kiparstva. Leta 2000 je bil izvoljen v naziv docent za področje kiparstva, l. 2005 v naziv izredni profesor in l. 2011 v naziv redni profesor za kiparstvo. Od leta 2001 je zaposlen kot profesor za področje kiparstva na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. V obdobju 2004–2012 je vodil Galerijo PeF na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Kiparska dela je razstavljal v Sloveniji, na področju bivše države Jugoslavije, v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Litvi, na Nizozemskem in v ZDA. Njegova umetniška dela so vključena v nacionalne in tuje zbirke. Izvedel je več stalnih kiparskih del na prostem. Leta 1987 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za kiparstvo ALU v Ljubljani. Za svoje kasnejše ustvarjalno delo je leta 1994 prejel priznanje  fundacije Pollock-Krasner v New Yorku in leta 1995 priznanje na Mednarodnem trienalu male plastike v Murski Soboti. Od leta 1989 je imel mnogo samostojnih in skupinskih razstav ter delovnih srečanj doma in v tujini. Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in organizacije Sculpture Network iz Berlina.