Pri pripravi razstave in knjige je z dragocenimi nasveti in napotki sodeloval dr. Stane Bernik, avtor prve in edine monografije o Silvestru Komelu, ki se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem za opravljeno strokovno delo. Zahvaljujem se piscema besedil v katalogu, Milčku Komelju in Deanu Komelu, ter vsem, ki so s svojim prizadevanjem pomagali realizirati razstavo in to knjigo, še zlasti umetnikovemu sinu, oblikovalcu Boštjanu Komelu. Izida pričujoče publikacije pa ne bi bilo mogoče uresničiti brez podpore Mestne občine Nova Gorica in nekaterih sponzorjev, za kar jim gre posebna zahvala.

Ko se danes ponovno soočamo s Komelovo ustvarjalnostjo, smo na eni strani zavezani že tolikokrat zapisanim strokovnim pogledom in ugotovitvam iz preteklosti, po drugi pa nas njegove slike vselej znova in drugače nagovarjajo ter silijo k razmišljanju in ponovnemu ovrednotenju njegovega bogatega slikarskega opusa.

V generaciji umetnikov, ki so se na slovenskem likovnem prizorišču uveljavili v začetku sedemdesetih let, zavzema Silvester Komel mesto enega najbolj samosvojih in izvirnih ustvarjalcev, čigar dela so bila vse prevečkrat po krivici prezrta morda tudi zaradi pozicije »umetnika na robu« oziroma njegove odmaknjenosti od centra umetniškega dogajanja. Tega se je vseskozi tudi sam zavedal in v pogovoru s Stanetom Bernikom tudi priznal: »… Če živiš malo odmaknjen od sveta, je težko biti ažuren, sodoben, tak, kot je treba biti v pravem trenutku. Morda je to stiska, ki me daje vseskozi, mislim na to odmaknjenost. Zato sem menil, da je boljše ostati zvest samemu sebi, dokler ti to notranja energija omogoča.« Njegova ustvarjalna pot se je začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil sprva še vezan na določene tipične motive iz rodne kraške pokrajine (skupek hiš, vrtače, griči, zapuščeni kamnolomi, kamnite stene ...), a to realistično krajinarstvo je kmalu doživelo radikalno preobrazbo in prešlo v prostor čiste individualne imaginacije, v abstraktno likovno izražanje, ki je doživelo vrhunec v sedemdesetih letih. Umetnik se je osredotočil na slikovno polje, ki je postalo konstelacija temeljnih likovnih elementov; v ospredje njegovega ustvarjalnega procesa je stopila barva. Z odločnimi barvnimi nanosi, s kombinacijo skladnih, pretežno toplih barvnih tonov in modre barve v različnih odtenkih, je Komel ustvarjal razgibane, dramatične kompozicije, ki se pred nami nenadoma silovito razprejo in nas povlečejo v neke brezmejne, neraziskane daljave. Pri tem je zanimivo opazovati tudi svetlobo, ki se vselej razširja iz ozadja proti poudarjenemu svetlobnemu centru, na sliki rojeva novo globinsko atmosfero in simbolizira nam tako oddaljeno, neznano kozmično pokrajino. Svetloba je v strukturi slike pojmovana kot temeljni vir razodetja, izbruh energije, katarza, skratka kot bistven element pojavnosti. V tako dinamično, vesoljno dogajanje pa je umetnik očitno hotel aktivno vključiti tudi gledalca, ki ob teh impozantnih razpoloženjskih krajinah začuti pravo estetsko ugodje, a hkrati nastopa kot razmišljujoči »družbenokritični subjekt«, ki se zave svoje majhnosti znotraj neskončnega Univerzuma.

Komelove kompozicije so tudi iluzija, pogled v neznano, so skozi barvo in žarišča svetlobe pogled v kozmično prostranost, ki nam ga slikar z izrazito osebno pogojeno likovno govorico in optimizmom razpre, da tudi mi lahko vstopimo v središčno slikarsko dogajanje ter odkrivamo in spoznavamo nove oddaljene prostore naše zavesti.

Na podlagi vseh omenjenih likovnih značilnosti slikarjevega rokopisa stroka njegovo slikarstvo uvršča v tok abstraktnega iluzionizma. Stane Bernik v monografiji zapiše, da “Komel vsekakor sodi med tiste slovenske pripadnike te usmeritve, ki je s svojimi deli iz začetka sedemdesetih let uveljavil najbolj osebno, povsem avtonomno govorico abstraktnega slikarstva pri nas. Četudi je kritika pozneje opredelila Komelovo ustvarjalnost z nekoliko natančnejšim poimenovanjem abstraktni iluzionizem, je bilo že ob njegovem prepričljivem nastopu v Ljubljani jasno, da sodi po svoji doživljajski pričevalnosti v tisti odvod sodobne abstrakcije, ki je bila dostikrat označena kot lirska, s sicer ne vselej zanesljivim, vendarle v našem primeru pomensko vsekakor ustreznim pojmom.” Nedvomno je, da za Komelom ostaja izjemno dragocen opus, v katerem se zrcalijo lastne vizije in pogledi na svet in v katerem je analiziral slikarski medij ter raziskoval tista temeljna slikarska vprašanja, ki so aktualna še danes. Že na začetku svoje ustvarjalne poti je v pogovoru s Sandijem Sitarjem za revijo Primorska srečanja leta 1968 izjavil: "Slikati nameravam dalje od slike do slike: čim bolj spontano, čim bolj neodvisno od mode v svetu, čim bolj zvest sam sebi in svojim problemom,« in takšnemu načinu slikanja je ostal zavezan vse do konca. Ob pogledu na Komelove slike se mi nehote vsiljuje misel slikarja Tuga Šušnika, ki je v katalogu ob svoji razstavi v Mestni galeriji Nova Gorica zapisal, da je »abstrakcija svoboda. Svoboda za gledalca in svoboda za ustvarjalca.«

Morda bo ta pregledna razstava zopet odprla tudi strokovno diskusijo o Komelovi ustvarjalnosti in obudila idejo o zagotovitvi primernega razstavnega prostora za vzpostavitev stalne postavitve njegovih del na Goriškem. To bi si umetnik v tem okolju, iz katerega je črpal svojo ustvarjalno moč in kjer je pustil neizbrisen pečat, vsekakor zaslužil.

Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica