Ena od utopičnih idej historične avantgarde in neoavantgarde šestdesetih je ideja t. i. potujočega mesta, ki ne bi bilo obsojeno na statičnost. Futuristični projekt »Hodeče mesto« angleškega arhitekta Rona Herrona iz zgodnjih šestdesetih temelji na mobilnih, robotskih strukturah, ki se gibljejo v skladu s svojo lastno inteligenco in v skladu s potrebami po osnovnih virih. Njihove oblike so nekakšen klon insektov in strojev in jih lahko razumemo kot dobeseden prevod Le Corbusierjevega aforizma o hiši kot stroju za življenje. To so neodvisne, a hkrati parazitske strukture, saj se lahko »vklopijo« v postaje, izmenjajo stanovalce in dopolnijo vire. Prebivalci tega mesta so tako nekakšni servisirani nomadi.

Sodobnik Rona Herrona, Yona Friedman, zagovarja drugačen, aktiven pristop k arhitekturi:
t.i. samograditeljstvo, fleksibilno in začasno arhitekturo, ki vključuje preproste konstrukcijske tehnike in vsakdanje materiale. To je arhitektura preživetja in zavetja, ki vključuje koncept »mobilne arhitekture«. Povezana je z osnovnimi človeškimi potrebami in hkrati obuja posameznikovo sposobnost, da oblikuje univerzalne komunikacijske oblike kot osnovo za socialno življenje v skupnosti. Graditi pomeni odzivati se na osnovne potrebe, ki določajo organizacijo vsakdanjega življenja v družbi. Ta gradnja je nepredvidljiva, fleksibilna in nima ničesar skupnega s Herronovim postapokaliptičnim kontekstom mest po nuklearni katastrofi.

Na desetine milijonov uličnih prodajalcev vsak dan ustvarjajo na tisoče začasnih bivališč, stojnic, prodajnih mest ipd. Pravi mobilni fenomen mesta so ulične arhitekturne strukture, ki nastajajo tam spodaj.