To so čačke! kuratorska razstava

Umetniki: Milan Erič, Mina Fina, Saša Kerkoš, Damijan Kracina, Lojze Logar, Erik Mavrič, Anja Medved, Miha Perne, Leon Zuodar
Animirane čačke: študenti Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici

Kuratorica: Saša Nabergoj
Asistentka: Simona Žvanut

Zgodilo se je ...

V drugi polovici 90-ih let sva se z Damijanom Kracino pogosto srečevala na rednih sestankih Sorosovega centra za sodobno umetnost, kjer sva bila takrat oba stalno angažirana. Damijan je ves čas čečkal po papirjih, ki so mu prihajali pod roke: najpogosteje po dnevnih redih in drugih gradivih. Kmalu se je izkazalo, da je nabor Damijanovih čačk velikanski oziroma, bolje rečeno, da je bilo situacij, primernih za čečkanje, takrat veliko, morda več kakor zdaj. Telefoniranje, na primer, je bila ena izmed njih. To je bil seveda še čas stacionarnih telefonov, ko si bil med pogovorom »privezan«, največkrat k mizici, na kateri sta bila poleg aparata ponavadi tudi kakšen kos papirja in svinčnik. Damijan je papirje, papirčke, popisane in porisane notesnike skrbno spravljal, arhiviral, in jih že leta 1999 za razstavo Potovanje brez premikanja v tolminski knjižnici predelal v domišljeno novomedijsko (za tiste čase) instalacijo. Iz svojih čačk je ustvaril virtualni prostor, ki ga je obiskovalec lahko raziskoval sam, s pomočjo danes povsem vsakdanje, takrat pa tehnološko precej avantgardne aplikacije. To prakso je ohranil vse do danes: čečka (dudla) in čačke hrani, iz tega arhiva pa črpa inspiracijo za svoj kiparski in slikarski opus.

Več kot desetletje pozneje sem sedela na Metelkovi v ateljeju Mihe Perneta, ki mi je ves navdušen podaril knjižni zin z naslovom Book of Doodles (Čačke), še čisto svež iz tiskarne, no, v bistvu iz fotokopirnega stroja. In ko sem zastrigla z ušesi, se je na mizi brž znašel kup počečkanih papirjev (od navadnih belih listov do časopisnih strani). Miha Damijanovih čačk ni poznal, čeprav sta njuna ateljeja le nekaj metrov narazen. Druga generacija, drug krog in tisti del produkcije, ki ponavadi ostaja skrit v poteh procesa.

Pa se je pokazalo, da Miha ni samo sam strasten dudlar, ampak da k čečkanju spodbuja tudi svoje umetniške prijatelje. Pogosto jih, metelkovce in druge, gosti v ateljeju, pri tem pa jim pod roke neopazno in nevsiljivo podtakne svinčnik in papir. Vse »izdelke« skrbno shrani in jih, kadar je treba, potegne na dan.

Nejasna povezava čečkačev, predvsem pa čačk, s siceršnjo produkcijo teh umetnikov mi ni dala miru. Bolj ko sem se ukvarjala z idejo o razstavi čačk, bolj se mi je smiselno povezovala z mojo siceršnjo prakso (kuratorsko, kritiško in edukativno), v okviru katere premišljam, raziskujem in gradim bolj procese kakor produkte v svetu umetnosti. Prav zato se mi je zdela še toliko bolj intrigantna ideja, da bi postavila v galerijo umetniška dela, ki to niso čisto zares, ampak so bolj sled umetniškega procesa. Obema sprožilcema, Damijanu in Mihu, sem dodala še dva čečkača iz »Mihovega kroga«, Erika Mavriča (ki sploh ni vedel za zbirko svojih čačk v Mihovem arhivu) in Leona Zuodarja (ki z Mihom sestavlja umetniški tandem Beli sladoled). Skupaj smo pripravili naš prvi prispevek k ovrednotenju čečkanja, in sicer z razstavo v Galeriji Simulaker v Novem mestu oktobra 2012. Pri tem se moram seveda zahvaliti umetniškemu vodji galerije Matjažu Brulcu, ki me je povabil in mi pustil proste roke, še več, tudi sam je navdušeno sodeloval pri našem načrtovanju. In zdaj je tu moja prva razstava v Mestni galeriji Nova Gorica, s katero sem sicer v preteklih letih že večkrat sodelovala: s predavanjem, v katerem sem poskušala ubraniti pravico do lenobe, s sodelovanjem na pogovoru, skratka, v različnih formatih, ki jim je bil skupen moj odnos do sveta umetnosti in moja fascinacija s stvarmi, ki so procesualne, zamolčane, na videz nepomembne. Taka so tudi dela na pričujoči razstavi.

To so namreč risbe, ki niso študije – ki sploh niso bile zamišljene kot končni produkt. So efemerne, nepopolne čečkarije, ki jih umetniki narišejo, ko se pogovarjajo po telefonu ali sedijo na sestanku, nenačrtno in intuitivno. Zanje ne moremo reči, ali so uspele ali ne, pravzaprav nikoli niso neuspeh, saj uspeh niti ni bil njihov namen. So le sled intuitivnega procesa.

Prav to me je fasciniralo pri raziskovanju čačk, njihovih možnih podob, umetnikovega odnosa do njih, vprašanj razmerja med intuitivnim in načrtovanim pri ustvarjanju … Pa tudi to, kako pokažeš nekaj, kar ni bilo narejeno za javno predstavitev v galeriji. Kako prepričaš umetnice in umetnike, ki sem jih, ko sem razširila svojo malo »dolenjsko« raziskavo, začela že načrtno iskati, naj ti nehajo kazati svoje (sicer čudovite) knjige in ti pokažejo svoje zapiske? In čačke na njih? In kako se lotiti tiste produkcije čačk, ki se v bistvu v skladu s svojo vrednostjo (bolje rečeno: nevrednostjo) ne hrani, ampak meče v koš?

Kaj pa zdaj?

To so bila vprašanja, s katerimi sem se morala še bolj intenzivno ukvarjati, ko sem nadaljevala z iskanjem dudlarjev, saj sem v Gorici hotela zgodbo še poglobiti. Na pričujoči razstavi se tako s produkcijo čačk predstavlja devet avtorjev različnih generacij in izraznih izhodišč. Seveda bi jih bilo lahko še veliko več, a sem se odločila, da pripravim sestavljanko raznoličnih umetniških pristopov in postopkov, ki bo ustrezala razstavnemu prostoru.

Damijan Kracina svoje čačke zlaga v imaginarno in fizično ropotarnico, iz katere, če je treba, privleče na dan forme in ideje. Praksa Erika Mavriča je zmuzljivo prepletajoča se, čeprav na videz kontradiktorna: na eni strani prave rastline, ki rastejo v na novo uporabljeni stari konzervi, na drugi načečkane ekspresivne podobe, ki jim pogosta uporaba modrega črnila daje še dodatno napetost.

Za Miha Perneta in Leona Zuodarja čačke niso inspiracija za njuno slikarsko prakso, pač pa jih skrbno zbirata, arhivirata, sam proces negujeta (Leon čečka prav vsako jutro pri zajtrku) in jih razumeta kot samostojen del svojih praks. Še več, Miha in Leon sta duo Beli sladoled, ki se v svoji knjižni, zin produkciji osredotoča na risbe in občasno čačke. V tej ediciji so, denimo, izšle Pernetove Book of Doodles in Čačke iz Galerije Simulaker.

Lojze Logar je pravzaprav predhodnik generacije dudlarjev. Stari oče. Večina sodelujočih ga je imela tako ali drugače priložnost opazovati pri čečkavem delu, ko je bil njihov profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Na razstavo vnaša dodatno razsežnost; tudi časovno, saj njegovi najstarejši dudli segajo v sedemdeseta.

Za Milana Eriča bi seveda pričakovali, da je dudlar, saj je v svetu umetnosti prepoznaven s svojo siceršnjo igrivo prakso, ki temelji na risbi, popestreni s humorjem; njegov postopek ustvarjanja pa pogosto vsebuje element presenečenja, pravico do napake, nepopolnosti. Morda prav zato svojih dudlov ne hrani, čeprav jih je v dolgoletni profesorski karieri (in na z njo povezanih sestankih) nadudlal precej. Nekaj jih je vendarle našel in jih tudi razstavljamo.

Mina Fina in Saša Kerkoš se gibljeta na tanki meji med oblikovanjem, sodobno umetnostjo in multimedijo. Sta vodilni predstavnici generacije »multipraktikov«, ki kreativno prepletajo umetnost skozi vse nivoje življenja. Mina se tako predstavlja s kopico črnih notesnikov, v katere kronološko zapisuje ideje in pomembne zadeve ... in dudla. Podobno dnevniško ima svoje impresije zabeležene tudi Saša Kerkoš, ki se prav zato na razstavi predstavlja le s štirimi primerki originalov, iztrganih iz svoje skicirke. Od drugih listov se ne more ločiti, na njih je preveč podatkov, ki jih potrebuje pri svojem raziskovalnem delu.

Anja Medved je, čeprav jo poznamo predvsem kot video umetnico, prav tiste vrste dudlarka, ki na sestankih ves čas čečka, ne zdi pa se ji vredno tega hraniti. Zato sva se tokrat odločili za rahlo kontradiktorno sodelovanje. Ker v svojih arhivih ni našla ničesar za razstavo, je dober mesec pred njo s seboj ves čas nosila papir in zavezo, da dudla v prav vsaki za to primerni situaciji. Seveda to odpira veliko vprašanj, povezanih z naravo čečkanja: vprašanje umetničine intence, ozaveščanja nezavednega procesa (tudi s takimi rahlo nespodobnimi kuratorskimi vabili) … Ta vprašanja, sicer povezana z vsemi avtorji in z razstavo kot tako, se skozi prizmo Anjinega »naročenega« projekta še dodatno izostrijo.

Postavitev pričujočega razstavnega dogodka gradi na postavitvi razstave Čačke v Galeriji Simulaker v Novem mestu, kjer smo poleg originalnih dudlov na ogled postavili tudi povečavo. Izbrane dudle smo povečali, natisnili na tapete in z njimi od tal do stropa prelepili galerijo. Tako smo čačke še bolj povezali z grafiti (njihovimi porednimi brati) in ustvarili drugačen način, kot branja. Tudi v Novi Gorici smo pripravili razstavo, ki omogoča različne poglede: z veliko svobode in igrivosti čačke obrača, predrugači in jih poskuša videti v čimbolj raznoličnih lučeh. Ohranili smo povečavo na stenah, dodali smo še video animacijo študentov Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, ki so izbrane čačke sodelujočih avtorjev vzeli kot ustvarjalni material in tako ustvarili video zapis, interpretacijo – nova možnost pogleda na efemerno prakso. Originale čačk, seveda v kontekstu njihovih nosilcev (kuvert, odtrganih kosov časopisa, papirjev z gradivi sestankov …), pa smo razstavili na mizah pod steklom, da se jih lahko gleda tako, kot je treba.

Naprej v prihodnost

To so samo nekatere izmed vznemirljivih dilem, interpretacij in dejstev, povezanih z branjem specifičnih umetniških praks in z razmislekom o ustrezni osvetlitvi in predstavljanju po krivici prezrtih delov umetniškega ustvarjanja. V tem besedilu sem skoraj dnevniško opisala proces svojega raziskovanja čačk, dogodke, ki so me pripeljali do njih in svoja razmišljanja o njih. S tem sem, upam, pokazala, kaj me je vodilo pri koncipiranju pričujoče razstave: predvsem hotenje, da v svetu umetnosti poiščem mesto čačkam, tej intuitivni praksi, otroku trenutka, ki se ne podreja nobenemu redu ali stilu in ki je s svojo igrivostjo in nepretencioznostjo ključni del umetniškega ustvarjalnega procesa. Vmesna postaja, na kateri se je vredno ustaviti.

Milan Erič
Slikar, ilustrator, avtor animiranih filmov in pedagog se je rodil leta 1956 v Slovenj Gradcu. Leta 1979 je diplomiral je na Oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani v letniku prof. Janeza Bernika in leta 1981 končal slikarsko specialko na isti šoli pri istem profesorju. Leta 1980 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za risbo na ALU v Ljubljani. V soavtorstvu z Zvonkom Čohom je ustvaril risani film Poskušaj migati dvakrat (1981) in prvi slovenski celovečerni risani film Socializacija bika (1998). Leta 1998 je film prejel nagrado Grand prix na Festivalu slovenskega filma, leta 2000 nagrado Prešernovega sklada (2000) in nagrado za humor na festivalu animiranega filma v Stuttgartu (2001). Leta 2006 prejme plaketo Hinka Smrekarja na Slovenskem bienalu ilustracije. Od leta 1994 poučuje predmet risanje in slikanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje objekte in slike je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v slovenskem in mednarodnem prostoru.

Mina Fina
Mina Fina je rojena 1978 v Ljubljani. Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (Ljubljana), smer grafično oblikovanje, nadaljuje študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer leta 2002 tudi diplomira. Premik v Helsinke na študijsko izmenjavo jo poda na potovanje po stripu in ilustraciji. Je svobodna grafična oblikovalka, ki daje prednost vprašanjem iz oblikovanja knjižnega in revialnega preloma. Od leta 2008 je članica oblikovalske grupe Ee. Pod imenom Mina Fina raziskuje risbo, animacijo in video. Sodelovala je na več skupinskih razstavah v Berlinu, Londonu, New Yorku, Leipzigu in Ljubljani. Samostojno se je predstavila v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Izdala je šest knjig umetnika. V zadnjem letu kot VJ sodeluje tudi pri avdio-vizualnem post-pop kolektivu Your Gay Thoughts.
minafina.si

Saša Kerkoš
Večstranska grafična oblikovalka, ilustratorka, umetniška in kreativna direktorica in pobudnica vseh mogočih sodelovanj. Vzporedno deluje na raznolikih projektih, ki si prizadevajo izboljševati kreativne in inovativne ideje za izgradnjo strpnih, trajnostnih in odprtih okolij. Trenutno živi in dela med Ljubljano, Helsinki in Balijem. Je iniciatorka platforme Slovenske sodobne ilustracije – Bienala neodvisnih. Njeno delo je usmerjeno v odprto izmenjavo znanja in sodelovanje. Trenutno strastno raziskuje emocije, sočutje in empatijo v vizualni komunikaciji...

Damijan Kracina
Rojen leta 1970 v Kobaridu. 1996 je diplomiral na kiparstvu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1999 diplomiral na video in kiparski specialki. Bil je član in ustanovitelj skupine Provokart. Bil je ustanovitelj in med 1997–2000 umetniški vodja ARTilerie Kluže. Leta 2000 je dobil štipendijo Ministrstva za kulturo RS za trimesečno bivanje v ateljeju v New Yorku. Bil je gostojuči umetnik v: Werkstadt Graz, Gradec, Avstrija (1998); Tamarid Institute Albuquerque, Nova Mehika, ZDA (2002); Santa Fe Art Institute, Santa Fe, NM, ZDA (2004). Dobitnik CEC ArtsLink nagrade za neodvisne projekte leta 2003. V letu 2004 je dobitnik delovne štipendije Ministrstva za kulturo RS. Je ustanovni član Društva za domače raziskave.
www.kracina.com, www.galapagos.si

Lojze Logar
Rodil se je leta 1944 v Mežici. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1964–68, diplomiral pri prof. Maksimu Sedeju) in grafično specialko leta 1970 končal pri prof. Riku Debenjaku in prof. Marjanu Pogačniku na isti akademiji. Do leta 1990 je delal kot svobodni umetnik, od tedaj poučuje na ALU v Ljubljani (1991-96 docent za grafiko, 1993–95 prodekan, od 1996 izredni profesor za grafiko in slikarstvo). Je član Equrne. Sodeloval je na številnih razstavah v Sloveniji in tujini, za svoje delo je prejel številne nagrade, mdr. leta 1987 nagrado Prešernovega sklada in leta 1994 Jakopičevo nagrado.

Erik Mavrič
Rojen leta 1979 v Kopru. Leta 2004 je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (Ljubljana), kjer je leta 2008 tudi magistriral. Leta 2002 je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Sodeloval je na več skupinskih razstavah, med drugim: 16. Slovenska kiparska razstava (Magistrat, Ljubljana, Slovenija, 2012), Anti Festival of Contemporary Art (Kuopio, Finland, 2008), Mladi (Galerija Insula, Izola, Slovenija, 2003), Čačke (Galerija Simulaker, Novo mesto, Slovenija, 2012).

Anja Medved
Rojena leta 1969 v Novi Gorici. Avtorica dokumentarnih filmov, video projektov in akcij v javni sferi. Diplomirala je gledališko in radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Preko osebnih pripovedi ljudi, ki živijo na obeh straneh meje, raziskuje kompleksnosti obmejnih identitet ter konstrukte nacionalnih zgodovin. Je dolgoletna sodelavka čezmejne filmske organizacije Kinoatelje in soustanoviteljica Zavoda Kinokašča. Živi in dela v Novi Gorici.

Miha Perne
Rodil se je leta 1978 v Ljubljani. Leta 1997 je maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (Ljubljana), smer fotografija, in nato eno leto študiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1998 je vpisal študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, kjer je leta 2004 tudi diplomiral. Naslednje leto je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Pod okriljem le-te sta leta 2011 ustanovila založbo Beli sladoled books and zines, preko katere izdajata avtorske risbe v obliki umetniških publikacij. Leta 2011 sta za svoje delo prejela nagrado OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa. Živi in dela v Ljubljani.
Belisladoled.org, www.bedaodsladoleda.blogspot.com

Leon Zuodar
Rojen leta 1977 v Postojni. Po končani Srednji šoli v Postojni in končanem prvem letniku študija na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer likovna pedagogika, se je v študijskem letu 1998/1999 vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost, smer slikarstvo in leta 2004 pod mentorstvom prof. Zmaga Jeraja in Boruta Vogelnika tudi diplomiral. Leta 2005 je s slikarskim kolegom Mihom Pernetom ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Od 2007–2009 je bil član umetniške skupine/projekta Art of Asfalt. Pod okriljem slikarske skupine sta s kolegom Pernetom leta 2011 ustanovila založbo Beli sladoled books and zines, preko katere izdajata avtorske risbe v obliki umetniških publikacij. Leta 2011 sta za svoje delo prejela nagrado OHO.
www.bedaodsladoleda.blogspot.com

Saša (Glavan) Nabergoj, kustosinja
Rojena leta 1971 v Ljubljani. Končala študij umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani. Pomočnica direktorice SCCA−Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Članica mednarodnega združenja umetnostnih kritikov AICA (International Association of Art Critics, Pariz) in mednarodnega združenja kustosov sodobne umetnosti IKT (International Association of Curators of Contemporary Art, Amsterdam). Deluje kot kustosinja, piska, urednica in predavateljica na področju sodobne umetnosti, s poudarkom na kuratorskih in kritiških praksah.

Kurirala je številne razstave, mdr. Čačke (Galerija Simulaker, Novo mesto, 26. 10.–21. 11. 2012), Studio 6 predstavlja: CAC Bukovje (SLO) in Studio Golo Brdo (CRO) (Galerija Vžigalica, Ljubljana, november 2011), Tomislav Brajnović: Ekspedicija_ego (Galerija Alkatraz, Ljubljana, november 2010); obe s Sonjo Zavrtanik, V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti. Svet umetnosti 1997–2009 (Galerija Alkatraz, november 2009), Ola Pehrson. Retrospektiva. Ljubljana. Beograd. Stockholm (Galerija Škuc, Ljubljana, 19. 12. 2007–20. 1. 2008; Salon muzeja sodobne umetnosti Beograd, Srbija, februar in marec 2008 in Färgfabriken, Švedska, oktober 2009); z Joo Ljungberg. Pripravila je številna predavanja, med drugim Legende in zgodbe paralelne realnosti na simpoziju Arhiv kot strategija: Pogovori o samozgodovinjenju na primeru East Art Map v organizaciji Calvert 22 in University College of London (maj 2012), Kuratorska intervencija na konferenci Uporabno razstavljanje, ECM, magistrski študij kuratorstva v okviru Univerze uporabnih umetnosti na Dunaju (maj 2012) in Hvalnica lenobi na TEDx v Mariboru (januar 2011). Od novembra 2011 skupaj z ekipo Galerije Alkatraz in Simono Žvanut dela raziskavo vizualne produkcije AKC Metelkove. V okviru tega so pripravili razstavno raziskovalni projekt Vmesna postaja (različne lokacije v AKC Metelkova 6.–25. 9. 2012).

Na SCCA−Ljubljana od leta 1998 vodi Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobne umetnosti in od leta 2004 Studio 6.

Simona Žvanut, asistentka
Rojena leta 1985 v Ljubljani. Diplomirala je na dvopredmetnem študiju primerjalne književnosti in literarne teorije in umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani (2011). Asistentka Sveta umetnosti in Studia 6 na SCCA–Ljubljana. Od novembra 2011 skupaj z ekipo Galerije Alkatraz in Sašo Nabergoj dela raziskavo vizualne produkcije AKC Metelkove. V okviru tega so pripravili razstavno raziskovalni projekt Vmesna postaja (različne lokacije v AKC Metelkova 6.–25. 9. 2012). Med študijem je več let delala v knjigarni Felix. Med 2009–2010 je kot prostovoljka pomagala pri urejanju depoja Narodnega muzeja (Ljubljana) in digitalizaciji njegove zbirke. Od leta 2007 dela tudi v galerijski trgovini Narodne galerije (Ljubljana).

To so čačke! zine

Milan Erič

Mina Fina

Saša Kerkoš

Damijan Kracina

Lojze Logar

Erik Mavrič

Anja Medved

Miha Perne

Leon Zuodar