Universe of art / Vsemirje umetnosti skupinska razstava

Vsaka posamezna stvar v univerzumu predstavlja univerzum. Še zlasti slikarstvo, ki obstaja zadnjih 32 tisoč let, odkar se je človek zatekel v jamo in v njej začel slikati. Še danes je atelje slikarja pol svetišče pol grešni prostor, ki se zapira pred zunanjim svetom, da bi se slikar v njem lahko zbral, osredotočil nase in začel čudovito delo kreacije. »Edini smisel, ki mu ni mar za cilj in potrjevanje od zunaj.« (Gigo de Brea)

Vstop v umetnikov atelje je privilegij. Je prodor skozi lupino v intimnost; pomislimo samo na Rembrandtovo sliko Umetnik v ateljeju iz leta 1629. In je idealna platforma za druženje, kot kaže Courbetov Atelje umetnika iz leta 1855, v katerem se je med drugimi znašel tudi Baudelaire. V ateljeju se pozlatijo besede, pa naj se tičejo še tako banalnih stvari. Vse, kar se zgodi v umetnikovem ateljeju, je umetniška naslada, skorajda blažena. Najbrž zato, ker je prežet s kreacijo, ki je meditacija, onečaščenje, sladostrastje, mešanica optičnega in haptičnega.

Slikarstvo je tako zelo staro, da generira samo sebe. In tudi degenerira. V slikarstvu je skoraj ves vizualni spomin tega sveta. Univerzalne teme večno odzvanjajo. Miran Cencič je kreator prvega človeka Adamasa, ki je nastal iz opice in angela. Drugega človeka je naslikal po podobi krepostnega Davida, ki ga zahodna umetnost časti kot boga. Peter Mignozzi ustvarja optično kopreno, stkano iz Ariadnine niti, s pomočjo katere se je ljubljeni Tezej rešil iz Minotavrovega labirinta. Aleksander Peca najde mitološkega Jupitra in Io v fotografijah vesolja. Kako živa so še pričakovanja, ko so se leta 1969 astronavti vsemirske postaje Apollo XI spustili na Luno in ko ni nihče zagotovo vedel, kakšen bo videti mesečev pejsaž.

Osem ateljejev je osem artes liberales, svobodnih umetnosti, ki pomenijo tista znanja in spretnosti, s katerimi so se v antiki ukvarjali svobodni ljudje za razloček od suženjskih opravil. »Vzljubil sem suženjstvo, skozi katero ustvarjam in dograjujem te oblike, te forme, iz katerih črpam moč, da se lahko odmaknem v misel in se prepustim delu.« (Vasja Draščič).

Slikarstvo je delo z barvami, je strast do barv. Pastozni in dišeči nanosi Giga de Bree so tkivo planetarne pokrajine, ki sega od Krasa do Dolomitov ali pa se razprostira čez vso Sicilijo. Jernej Skrt nanaša barvo v svoje slike-ekrane tudi z roko. »Vloga barve v umetnosti je v čutni in emotivni privlačnosti, za razliko od linije, risbe, ki ima morda bolj racionalno obeležje.« (Janson) Vasja Kokelj barvo razpne na velikem formatu, da ga njeno utripanje zajame tudi fizično. Bogdan Vrčon se od forme vse bolj oddaljuje k barvi.

O slikarstvu se danes piše vse mogoče. Pri pričujoči razstavi gre za dela, v katera so slikarji v času, ki so ga preživeli pred njo, prelili del sebe, svoje ustvarjalne moči in vdahnili psihično napetost, da je slika postala drugo, imaginarno telo. Sedaj razumem, zakaj je večina slikarjev ob obisku ateljeja nedokončano sliko obrnila, da je kazala hrbet. Življenja ni mogoče ločiti od umetnosti, med njima se napenja usodna povezanost. In kreacijo slike danes slavimo na gostiji, prvi večerji.

Klavdija Figelj

SLIKAR IN NJEGOVO OK(N)O

video za osem projekcij in en monitor Pogled skozi okno je lahko pogled v prazno. Zgodi se takrat, ko pozabimo na čas. Iskanje navdiha je velikokrat bolščanje skozi okno. Spomin na različna obdobja svojega življenja tesno povezujem s prostorom, ki je bil viden skozi okno takratnega stanovanja. Spomin na točno določen pogled me istočasno spomni tudi na občutke in misli, ki sem jih takrat živela. Smo to, kar gledamo.

Okno je kot slika: oba imata okvir, točno določeno vizuro in perspektivo. In slika je kot okno. Vendar okno s pogledom na kaj?

Mogoče je v času, ko ne moremo verjeti nobeni reprodukciji stvarnosti več, sled kretnje s čopičem še najbliže resnici. Slikarstvo vedno zrcali realnost. Ne glede na to, ali je ta abstraktna, izmišljena ali popolnoma odsotna. Je jezik, ki neprestano nastaja in ga zato ne moremo nikoli popolnoma razumeti. Uči nas gledati pogled, da bi se za trenutek ozavestili.

En monitor: Video anketa s slikarji, ki sodelujejo na razstavi.

Osem projekcij: Vsakemu slikarju pripada video projekcija, ki prikazuje pogled skozi okno njegovega ateljeja. Projekcija okna ima mere realnega okna in se nahaja v bližini razstavljenih slik, ki so nastale v ateljeju z istim oknom. Statičen posnetek na prvi pogled deluje kot fotogram, šele po določenem času ga lahko zaznamo kot gibajočo se sliko. Na primer: veja na drevesu se zamaje, prižge se svetilka...

Projekcije oken preluknjajo stene. Podzemni galerijski prostor dobi okna in postane scenografija za imaginarne zgodbe. Stvari vedno postanejo zanimive, kadar so izvzete iz konteksta in izgubijo svojo samoumevnost. Najbolj nevarne se zdijo minimalne, komaj zaznavne spremembe v ustaljeni gotovosti. Zato umetnost ni zabava.

Anja Medved

Anja Medved se je rodila 21. oktobra 1969 v Šempetru pri Novi Gorici. Prvič je prišla v stik z scensko umetnostjo, ko jo je mama, ki je vodila dramski krožek, peljala s sabo na vaje. Potem je začela z lutkami, mladinskim odrom in sodobnim plesom. Ključne za njeno nadaljnjo pot so bile razredne predstave na srednji družboslovni šoli v Novi Gorici. Gledališče je dojemala kot prostor, v katerega lahko vpelješ različne umetnosti; literaturo, film, likovno umetnost in glasbo. Leta 1993 je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer gledališka in radijska režija. V diplomi je ob A. P. ^ehova postavila Johna Cageja in ugotovila, da sta povezana v tišini, praznem prostoru, v niču.
Potem je šla v širni svet. Bila je soustvarjalka multimedijskih projektov skupine Microinternational iz Los Angelesa, kjer je nekaj časa živela. Po opravljenih sprejemnih izpitih na Art Center v Pasadeni, je predstavila svojo prvo video instalacijo Two Lights on Dark, navdahnjeno od Rembrandta. Sodelovala je pri projektih Atol v režiji Marka Peljhana in bila asistentka režije pri predstavah Vita Tauferja. Režirala je gledališko predstavo Noč, po predlogi filma Michelangela Antonionija. Z mamo Nadjo Velušček sta v okviru zavoda Kinoatelje posneli več dokumentarcev, ki obravnavajo obmejni prostor.

Miran Cencič (11. december 1963) je otrok novogoriške blokovske kulture, ki ji je ob vikendih in počitnicah pobegnil na Robidišče ter ob Nadižo. Z otroško roko je veliko risal, največ »prepovedane« risbice, ki so učiteljice spravljale v obup, prerisoval je dela Aztekov in južnoameriške civilizacije. Iskra je iz slike v njega preskočila približno pri trinajstih letih, ko je na Da Vincijevi Moni Lizi zagledal svetlobo, ki je spominjala na zatišje pred nevihto. »Takrat sem bil ujet.«
Njegov prvi učitelj je bil Bojan Bitežnik, s katerim je risal naravo in hiše v okolici Gorice; občudoval je slike, ki jih je ustvaril Bojanov oče in so bile kot žive. Prerisoval je tudi grško umetnost, potem zgodnjo in zrelo renesanso. Najstniška leta je končal kot strojni ključavničar, čeprav je bila njegova glavna preokupacija slikanje in prerisovanje. Poseben užitek je bil, če mu je uspelo kakšno od umetnin »pihniti« oz. poustvariti. Delo je bilo mukotrpno predvsem zato, ker je bilo nedosegljivo. Obupu je sledil ponovni poskus in ponovni in ponovni, dokler mu ni prišlo v kri in je postal vročičen.
Želel si je na akademijo v Ljubljano, čeprav so bile življenjske okoliščine videti tako nemogoče, kot so za grešnika nebesa. Po črki usode bi moral končati v tovarni, pa je preslepil usodo in na akademijo vstopil s čisto holbeinsko risbo. »Svet se je zame začel šele tedaj, prej je bil pekel.« Po akademiji si je požvižgaval in lahkotno poskakoval, da se je profesorju Emeriku Bernardu vse skupaj zdelo preveč »na lahko«, priganjal ga je z besedami: »Cencič, zagrizite se!« Iz akademije je izstopil kot abstraktni ekspresionist in kmalu začutil, da ga je abstraktno slikarstvo odmaknilo od sveta, ki ga živi. Od pollockovske maniere se mu je kmalu zmešalo; ko je zagledal barve, mu je postalo slabo. Veliko krizo, ko ni mogel ne živeti ne umreti, je preživel v Benetkah pri Vasji Koklju. Začel je kopirati beneške mojstre, toda komercialno neuspešno. Benetke so dišale po torticah in kavi, oni pa so bili »suhi«.
Gmotne razmere so se izboljšale po vrnitvi v Novo Gorico, po magisteriju iz restavratorstva, ki ga je ob delu opravil na zavodu za kulturno dediščino. Izvedel je tudi nekaj performansov, v katerih se je pokazal kot drzen, pogumen in neobremenjen performer.

Gigo de Brea, slikar in pesnik. Rojen je bil v Mariboru 2. septembra 1963. Že v osnovni šoli, recimo trinajstleten, se je zaljubil v slikarstvo preko monografij. Goya, Velazquez, Rembrandt, Picasso itd. so postali zanj nedosegljivi bogovi. Kar so pravzaprav še danes. Ne, danes so le navdih, motivacija za delavnost. Kot umrli bratje po strasti do barv.
Je pa res, da obstajajo tudi slikarji in slikarke, ki jih prezira. Teh je neprimerno več. Živijo v Sloveniji in se parazitsko hranijo s tujino. Saj se vplivi, ideje prenašajo, preobražajo, mutirajo, a sam je nezmotljivo začutil, kdaj se je otresel Drugega, pa čeprav mu je bilo še tako všeč. »Sam proces slikanja... to je tako kompleksna reč kot čebula brez načrta. Edini smisel, ki mu ni mar za cilj in potrjevanje od zunaj.«

Vasja Draščič (14. december 1975) je do svojega petindvajsetega leta živel v Novi Gorici, potem na Gradišču nad Prvačino kot že pred njim slikar Jožef Tominc in pesnik Simon Gregorčič. Po solkanski osnovni šoli, kjer je njegovo roko opazil učitelj likovnega pouka, se je vpisal na umetnostno šolo Maks Fabiani v Gorici, čeprav si je sam želel na srednjo zdravstveno. Prva tri, štiri leta je preživel zadovoljno, zadnji dve pa se je bolj ali manj dolgočasil, saj so njegovi prijatelji odšli na beneško akademijo. Tja se je kmalu podal tudi sam. »V šestih letih na Maksu Fabianiju se človek poitalijanči, zato na ljubljansko akademijo nisem niti pomislil. Iz tega sveta nisem imel informacij, zato bi bil tam popoln marsovec.«
Na beneški akademiji je bil produktiven, veliko je risal in slikal v veliki veri, da dela zase. Živel je v »mišnicah«, ima pa tudi lepe spomine na domovanje v vili na otoku Lidu. Na njenem vrtu so uživali umetniško življenje. Beneško akademijo pohvali zaradi svobode, ki jo je nudila tako rekoč vsem, ki so se nanjo vpisali. Sam je najraje zahajal k pouku grafičnih tehnik profesorja Gianfranca Quarisimina.
Po dokončani akademiji se vrne v domače mesto in doživi kulturni šok. Ne ve natanko, kam s slikarstvom. Pomemben prelom v spoznavanju samega sebe doživi, ko začne skrbeti za osebe z motnjami v razvoju. Danes še vedno dela z njimi in slika. »Nikoli nisem hotel biti suženj nečesa, še posebej pa ne suženj ustvarjanja. Sedaj pa, ko mi je uspelo ustvariti, narediti obliko, formo, ki je moja in samo moja, se zavedam, da enostavno ne morem brez nje. Vzljubil sem suženjstvo, skozi katerega ustvarjam, in dograjujem te oblike, te forme, iz katerih črpam moč, da se lahko odmaknem v misel in se prepustim delu.«

Vasja Kokelj (18. oktober 1966) je po srednji zdravstveni šoli pristal na fiziki, toda le za en dan, nadaljeval je s študijem veterine, za eno leto, potem pa želel prodreti na ljubljansko likovno akademijo. Sprejele so ga Benetke. Že kot otrok je rad in veliko risal, pravzaprav z risanjem ni nikoli prenehal.
V času študija na beneški akademiji se je preživljal s poslikavanjem beneških mask, in medtem ko se je v akademijskem ateljeju brusil v abstrakciji, je popoldan in zvečer za preživetje služil z bleščicami in krasil bele obraze, ki danes kot suvenir visijo najbrž po vsem svetu. Vrgel se je v tok beneškega in študentskega življenja, okusil eksistenco, zaužil mešanico ljudi različnih narodnosti, spoznal je svet, lepe in temne plati.
Ko se je spustil skozi beneški labirint, je večkrat vstopil v baziliko Santa Maria Gloriosa dei Frari in stal pred Tizianovo Assunto, tem mističnim Vnebovzetjem, ki ga je Canova razglasil za najlepšo sliko na svetu. Mogoče je prav veliki renesančni mojster Tizian, princeps pictorum, kot eden najpomembnejših koloristov vseh časov, srce mladega študenta slikarstva ožaril z barvami, da jih še danes uporablja z veliko spoštljivostjo in senzibilnoso.

Petru Mignozziju (2. april 1977) se je preobrat, ki ga je pripeljal do slikarja, zgodil na novogoriški gimnaziji, ko je zaradi nevzdržnosti moral pobegniti v zatočišče umetnosti. Pustil je gimnazijo in se zatekel v atelje novogoriškega slikarja Mirana Cenciča, kjer se je seznanil z umetnostjo in spoznal umetnike.
Kar je zamudil na gimnaziji, je v enem letu nadoknadil na umetnostni šoli Maks Fabiani v Gorici. Navdušen je nad učitelji, s katerimi je lahko odšel na pivo, kar pri nas ni bilo mogoče. Z 18 leti je v enem šolskem letu opravil izpite treh letnikov in kot visoko motiviran študent zajadral v Benetke na akademijo. Pristal je v razredu profesorja Luigija Viole, ki ga je, kot pravi, bolj učil razmišljati kot slikati. Mladega Mignozzija so zamikale instalacije in njegovo enoletno bivanje in ustvarjanje na Finskem (Erazmove študentske izmenjave) je pomenilo kulminacijo njegovega »inštalaterskega« dela. Med razstavljenimi objekti je tudi biološka ura z regratovimi cvetovi, ki so se do konca razstave spremenili v lučke.
Peter Mignozzi predstavlja mejnik v zgodovini beneške akademije – njegova diploma je bila kot zadnja predstavljena v znamenitih prostorih ob Galleriji d’Accademia, po njegovi diplomi so namreč zamenjali lokacijo akademije.
Danes živi na Pristavi pri Novi Gorici. Slika, kadar ne dela, torej je, tako kot večina akademskih slikarjev, nedeljski slikar. Na mizi njegovega prijetnega podstrešnega ateljeja leži odprta knjiga Paula Kleeja Prispevki k likovnemu oblikoslovju, odprta na strani Kolumbove ribe, s pripisom, da je še nihče ni odkril. Ustvarja slike iz organskih in anorganskih snovi, nekoč je naredil parodijo na Duchampa ter namesto gole šahistke nasproti igralcu šaha postavil lončnico s palmo z imenom Doroteja.

Aleksander Peca (20. julij 1972) je zaljubljen v Vermeerjevo Klio in na oltar postavlja Kalfov Nautilus. Obožuje Hedov kozarec piva in Halsove oficirje. Enako velja za Lizin nasmeh, Veronesejeve bankete in Caravaggiove odsekane glave; da ne izgubljamo besede o Hokusajevih vizijah gore Fudži ali Kunijošijevih krapih.
Kot v kakšni grozljivi pravljici o pošastnih palčkih in prekletih princesah se je rodil v nevihtni poletni noči na koruznem polju, prekritim s kriki milijonov besnečih vranov. Po mladostništvu, izrabljenim v nesmiselnem ukvarjanju z nesmiselnimi igricami in v še bolj nesmiselnem grabežu za popolnoma nesmiselnimi znanji, je svoje misli in stopala usmeril proti deželi, kjer sonce vzhaja, k nekemu mojstru peščene meditacije, kjer mu je preblisnilo, da je vse njegovo dotedanje življenje bilo ena sama velika, mogočna, ogromna, nepredstavljiva in vseobsegajoča LAŽ. Vse tisto, kar naj bi bilo trdna in nepremična resnica, se je razblinilo kot milni mehurček in dobilo obliko smrti muhe na kameleonovem jeziku.
Je bil res Moški Branilec? Sploh moški predstavnik vrste homo sapiens? Je res bil rojen v malem skritem mestu male in izgubljene dežele na sončni strani nekih gora; ali pa mogoče na nekem nepomembnem pijanem planetu sistema Betelgeuze v ozvezdju Oriona.
Tančico je začel polagoma odstirati s pomočjo največje iluzije, ki skriva v sebi implicitno moč, da odkriva pokrove krst laži, ki jih z vso vnemo neprenehoma gradimo okrog svojih življenj. Ampak ali ni življenje samo laž? Ali morda iluzija? Samo iluzija slikarstva mu je dala nove limfe za nadaljevanje boja proti prvobitnim strahovom človeštva, ki neprenehoma trepeta pred dejstvom, da na straneh Velike Knjige Kozmične Eksistence ne bo zapustilo niti s Kozmično Lupo vidne sledi.
Zemeljsko življenje se pač konča za vsako zemeljsko bitje. Ni nam dano vedeti, ali je ostro rezilo orientalskega meča razpolovilo njegov vrat ali pa je morda srebrni projektil iz srebrnega revolverja našel pot skozi njegove bolne možgane. Lahko da so mu očarljive ročice onemogočile dostop do vsem nam tako prepotrebnega kisika. Mogoče pa mu je uspelo dobiti rumen taksi za Jupiter. Neimenovane priče so ga menda pred odhodom slišale navajati znanca z Merkurja; besede, ki si jih je mogoče razlagati kot njegovo zadnjo željo in vodilo: »Let me out of this cheap B-movie!«

Jernej Skrt (14. oktober 1978) je v rodnem Kanalu ob Soči dokončal osnovno šolo in se vpisal na srednjo strojno šolo v Novo Gorico. Hotel je postati strojnik, tako kot oče. Po prvem letniku je ugotovil, da to ni to, zato se je prepisal na kmetijsko šolo. Študij je želel nadaljevati na agronomiji, ko pa je resno premislil, se je odločil za Akademijo lepih umetnosti v Benetkah. Zakaj Benetke? »Naravna pot! Iz Kanala se spustiš po Soči in pripelje te do Benetk.«
Akademijo vidi kot razpuščeno in frivolno, v skupnem akademijskem ateljeju ni veliko slikal, ker je bilo premalo prostora. Med študijem potuje v Rusijo k bratu Ivanu, pianistu, ki je študiral na konservatorju P. I. Čajkovskega. Obiščeta tudi Sankt Peterburg. Bolj ga prevzame Moskva 9. maja s poletno svetlobo, ki jo imenuje azijsko, kot pa severnjaška, hladna luč Sankt Peterburga. Na beneški akademiji študij slikarstva dokonča z diplomo o ukrajinskem fotografu Borisu Mikhailovu. ^e bi držali v rokah njegovo diplomsko nalogo, bi videli, da je vsaki Mikhailovi fotografiji našel zanimivo jukstapozicijo v likovni umetnosti.
Živi v Kanalu, kjer ima tudi atelje. Ob obisku ponudi jagodni sok in piškote, s knjižne police v oči bodejo imena Georga Baselitza, Hockneyja, Casparja Davida Friedricha, Alex Katz. Ko sliši za Universe of art – Vsemirje umetnosti, ne pomišlja veliko, seže po Holstu in njegovem Jupitru iz znamenitega cikla Planeti in v naslednjem trenutku je atelje preplavljen z glasbo iz Apokalipse. V kanalsko galerijo Rika Debenjaka ne zahaja pogosto, tudi v Benetkah ga galerije in muzeji niso pretirano privlačili, si je pa dvakrat ogledal Balthusa v palači Grassi.

Bogdan Vrčon (19. april 1963) je otroštvo preživel v Novi Gorici, kjer se je imel tako lepo, da še danes hodi na Trubarjevo obujat spomine. Ob koncu osnovne šole ga je kmalu premamilo novačenje za kadetsko šolo, pa se je vendarle vpisal na srednjo oblikovno šolo v Ljubljano. Zavedal se je, da je vizualen tip!
V drugem letniku mu ni uspelo prodreti na grafični oddelek, zadovoljiti se je moral z modnim, ki pa mu je postajal vedno bolj všeč, predvsem zaradi risanja. Kot najstnik se je dobro znašel v Ljubljani, kot oblikovalci so se počutili frajerje, menda tudi zaradi ključne pozicije v posvečenem Plečnikovem hramu Križank. Potem je njegov dom postala ljubljanska Akademija za likovno umetnost, na katero ga vežejo lepi spomini. Ob vrnitvi v rodni kraj ni doživel šoka, temveč je poprijel za delo. Od tedaj je učitelj likovnega pouka. In slikar.
Veliko mu pomeni, da živi v pokrajini s slikarsko tradicijo, ponosen je na primorske avantgardiste.